Šteti so mi dnevi, ki jih bom še preživela v tej sobi, v tej hiši in med mojimi ljudmi. Šteti so mi dnevi, ko še lahko pri sosednjih vratih potrkam, kadar se mi pač zazdi in ko podobnemu trkanju z veseljem rečem "Naprej!". Šteti so mi dnevi, ko kuham enkrat tedensko, pospravljam mizo enkrat tedensko in nisem sama pri pranju perila ter čiščenju kopalnice. Šteti so mi dnevi, ko se še podpisujem z dekliškim priimkom in veljam za Ljubljančanko. Šteti so mi dnevi, ko lahko v 40 minutah pridem iz postelje pa do faksa, hodim v trgovino po vsako prčkarijo posebej in se s prijatelji brez hudih logističnih dogovarjanj dobim na pijači. Šteti so mi dnevi, ko gre večina položnic mimo mene kar neodprtih in mi je prihranjeno delo z večino vrednostne in nevrednostne papirologije. Čez 145 dni bom (spet) postala vozačica; postala bom vaščanka in domov bom hodila le še na obiske. Spontano trkanje na sosednja vrata bo zamenjal hišni zvonec, ki se bo oglasil ob približno dogovorjeni uri. Čez 145 dni ne bom več mogla poležavati do 40 minut pred faksom; takrat bom potrebovala najmanj 40 minut samo za pot do faksa. Tudi sicer bo potrebno več časa preživeti na nogah. Kuhinja, kopalnica, obleke, likanje, čiščenje tal in brisanje prahu,... oh my. In na čast posebnim gostom na tem blogu... ;) Tudi nedelje čez 145 dni ne bodo več takšne, kot sem jih bila vajena do sedaj. Drugače bo za oči, ušesa,... Drugače.
***
Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.
(1Mz 2, 24)
***
Kaj mi pa more kuhinja, kopalnica, tla, daljše razdalje, manj spanja, stroški...? Kaj je to v primerjavi s tem, da bom živela s človekom, ki si ga je Bog zamislil samo zame? :) Še 145 dni. ___________ Vsi skrivnostni obiskovalci bloga, dobrodošli. :) Če tudi vi, tako kot jaz, pišete modre iskrene besede, se priporočam za link. Če so modre, še toliko bolj.
Poleti sem se na duhovnih vajah z otroki večkrat igrala igro Požar - poplava - letalo - potres. Pri tej igri ima vsak otrok svojo nalogo, predstavlja hiško ali prebivalca v njej; voditelj igre pa daje navodila. Ta so ponavadi takšna, da se mora zamenjati določena kombinacija otrok, voditelj pa skuša zasesti kakšnega od njihovih mest. Ko se zgodi požar, poplava ali avijoni, se otroci navadno zelo hitro zamenjajo. Ko pa se zgodi potres,... takrat je katastrofa! Zmešnjava vsepovsod, po prostoru kar mrgoli in vsi mrzlično iščejo nove soigralce in skušajo dobiti svojo pozicijo v hiški. Potreeeeeees!
***
Tudi v življenju se dogajajo prav take stvari. Kakšen dober plan pogori, dobre ideje potonejo med poplavami in kljub strateški gradnji se v že zgrajene gradove v oblakih zaletijo letala.
Tudi obratno se dogaja: ogenj pogasimo in čeprav malo ožgane, dobre plane še vedno izvedemo. Dobre ideje ožamemo in jih uresničimo, pa čeprav v malo bolj zmečkani obliki. Gradove utrdimo do te mere, da se ob udarcu uniči le najvišji stolp; na dvorišču pa je ob tem še vedno lahko veselo.
Ampak... potres?! Ta zruši vse, tudi temelje. Takrat vsak rešuje najprej svojo glavo, gleda naokrog in pazi, da ga kaj ne zadane, hkrati pa išče varno mesto in kogarkoli, ki bi mu lahko pomagal. Ko se zgodi potres, ne pomaga le gasilska cev, cunja za ožemanje vode ali katerakoli druga strategija. Ne, začeti je potrebno od začetka.
***
Okej. Igrica je super, pa tudi moje filozofsko razmišljanje najbrž ni čisto zanič. Realnost pa je, hm, ... obupna.
Kot sem že zadnjič zapisala, piševa pravljico in gradiva pravljični grad, ki je očitno zrastel preveč visoko. Namreč, vse, kar sva že zgradila, se podira. Rezervacija cerkve sploh ni več takšna, kot je bilo dogovorjeno. Ena birma naj bi bila takoj naslednji dan po poroki in ja, to je tista birma, pri kateri sem botra! Ker je ta situacija izvedljiva samo pod pogoji, ki si jih nihče ne želi, sva zaradi nikakršne prilagodljivosti drugih vpletenih oseb, katerih naziv se začne s črko ž, začela razmišljati o zamenjavi datuma poroke. Ja, midva, pa čeprav sva naredila vse, kar je v najini moči, da do tega ne bi prišlo. Glavni hec pa je v tem, da veliko drugih datumov sploh nimava na voljo, še bolj pa je vprašanje, kako se bo to izšlo z rezervacijami, ki jih že imava.
Prav tako, kot komaj čakam, da ti dnevi minejo, pa sem vesela tudi, da imam teh 200 dni še na voljo. Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:
On bi bil v obleki s kdo ve katero kravato.
Jaz verjetno zavita v pravkar urezanem blagu bele barve.
Imela bi lepo frizuro in lep šopek.
V noge bi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa.
Poročila bi se v naši cerkvi in poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal čas.
Pelo bi največ 10 deklet.
Imela bi najboljšega fotografa,
namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnega.
Torte in piškotov ne bi bilo, prav tako nobene druge hrane in pijače;
namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i,
namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.
Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba
in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figure.
Na poroko bi bila skoraj v celoti nepripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.
...
Torej, ena super bedna poroka s super hudimi fotkami, ki bi me nanjo spominjale še celo življenje.
Mah, neeeeee, to ne bi bila prava pravljična poroka.
Zdi se
mi, da obstaja življenje pred Afriko in življenje po Afriki. Življenje po
potovanju v Afriko je dobilo popolnoma nov ritem. Ves čas se nekaj dogaja in
včasih komaj dohajam vse novosti in dogodke, ki si sledijo po najhitrejšem možnem
postopku ali pa se celo prehitevajo. Noro. Dogaja se precej, ampak dogajajo se
dobre reči, spet. In če se dogajajo dobre reči, pa četudi jih je res veliko, se
jih človek ne naveliča, ker dobre reči človeka ne utrudijo, pač pa dodajo nov
zagon.
***
Od
avgusta naprej se mi zdi, da obstaja življenje pred zaroko in življenje po
zaroki. Dogodki se vrtijo še hitreje, še bolj intenzivno in še več lepih reči
se dogaja. Učenje za izpite, delo, jahanje, hribi, klicanje nešteto novih
številk, ogledi prostorov in rezervacije vseh možnih storitev; uživanje tistega želimeljskega pridiha, ki je spet pri nas doma in poslušanje igranja
violine, ki postaja vedno bolj profesionalno; obisk dveh porok in uspešno
lovljenje enega šopka… in še, in še.
Ampak ne glede na to, kako noro je vse
skupaj, ne zmanjka energije.
Prihodnje
leto bo vse skupaj še bolj noro. Res noro. Poleg tega, da bo med tednom [tudi zaradi
diplome] ekstra pestro na faksu, bodo tudi vikendi ekstra pestri.
Devetdesetletnica
Prvo
obhajilo
Birma
Še ena
birma
Poroka
Petdesetletnica
Splavitev jadrnice
Osemdesetletnica
Birma
Petdesetletnica
in
upam, da nobenega pogreba.
Ljudje,
ki so mi blizu, bodo praznovali lepe jubileje in prejeli zakramente, proslavili
dosežke. Sama jim bom bolj ali manj ob strani, enkrat kot botra in mnogokrat
kot specialen gost (vsak od nas je poseben in pomemben, kajne?). Na najlepši
dan bom nevesta in postala bom žena…
***
Naredila
sem vse potrebne izpite in napredovala v četrti letnik. Noro. Lansko leto sem
razmišljala o tem, da sem pravzaprav razvajenka. Tudi letos bi lahko
razmišljala tako, morda še bolj. Pa mislim, da razmišljam ravno nasprotno; pravzaprav
sploh ne najdem pravih besed, zato bodo sledeče vrstice malo zmedene…
Še
vedno ne morem mimo tega, da so mi prenekatere stvari podarjene, požegnane in
ljudje me razvajajo. Ni (bilo) vedno tako in mislim, da se je dobro tudi slabih
časov kdaj pa kdaj spomniti, ker sem potem bolj hvaležna za vse lepe reči, ki
se mi dogajajo te dni in lahko uživam z manj slabe vesti.
Rajši
ne pomislim, koliko ur sem presedela pri logopedinji in si lomila jezik, zato
da danes govorim tako, kot govorim. Koliko različnih zdravnikov sem obiskala in
kolikokrat sem čakala v prenapolnjenih čakalnicah. Nešteto ur sem presedela
pred matematičnimi zvezki in knjigami, pa so bile ocene vedno znova negativne
in je bilo potrebno začeti od začetka ter ponavljati tolikokrat, da sem končno
dosegla minimalen napredek in zadosten uspeh. Precej ur sem vztrajno vadila
flavto. Velikokrat sem že zjutraj pred šolo izvajala dolgočasne
fizioterapevtske vaje in nekaj dolgih obdobij nisem jedla tega ali onega zaradi
razno raznih diet. Poslušala sem nadležno glasbo, po kateri so me bolela ušesa in
glava, zato da se mi je sluh izboljšal za 1%. En procent! Šla sem čez precej
obupno zamudnih postopkov testiranja za dokazovanje posebnih potreb in zaradi
dodatnih ur ostajala dlje v šoli in ponavljala šolsko snov. Bila sem utrujena,
brez volje in izmučena, napredek pa minimalen, pa sem vseeno vztrajala, ni bilo
druge opcije. Ničkolikokrat sem se preveč prilagajala pustila, da so drugi
hodili po meni, uveljavili njihov prav in njihovo voljo, vse za ljubi mir.
Rajši ne pomislim, kolikokrat sem zaman čakala na preprost SMS z odgovorom na
preprosto vprašanje. Ali kolikokrat sem oplela vrt in me je bolel hrbet, medtem
ko se je nekdo drug prijetno raztegoval ob čiščenju oken. Tukaj so še številna
jutra, ko sem se zbudila že ob petih samo zato, da sem šla bruhat in s tem
nadaljevala še kakšnih 7 ur. In ko sem že pri številki 7 naj omenim še to, da
bi sedmi razred najrajši izbrisala iz spomina. To nikakor ni bilo noro dobro.
In
zdaj, ko je noro dobro, se mi zdi, da s tem delam krivico drugim, tistim, ki se
nimajo noro dobro. Ne privoščim si pravega veselja, ker se mi ne zdi pošteno. Nikakor
jim ne privoščim in želim si, da bi tudi oni prišli do svetlejše plati
življenja.
Ampak! ... Zame gre – jaz se moram naučiti uživati brez slabe vesti. Zdaj, ko
se dogajajo nore reči. Zdaj, jasno in glasno, brez skrivanja v senci. Zdaj, ker
nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost… ZDAJ.
Hvaležna sem za vse dobre reči… Ne znam povedati, kako zelo sem hvaležna... Tudi za slabe, za solze, razočaranja, bolezni in
neuspehe. Želim si vseh teh dobrih reči in komaj čakam, da se zgodijo. Hkrati
pa upam, da mi tudi v slabih časih ne bo zmanjkalo vztrajnosti in moči in da se bom tudi takrat spopadala vsaj tako odločno kot nekaj let nazaj.
Z Najlepšim sva se usedla v avto in se odpeljala na Bled. Eno vasico zraven, če sem bolj natančna. Parkirala sva pri pokopališču in kmalu se je na parkirišče pripeljal še en avto, v njem pa A. Prijazen nasmeh in vesel pozdrav, pa je bilo tako, kot bi ga nazadnje videla včeraj.
Takole. Samo cerkev odklenem, se primerno uredim, pa bomo začeli. Fino.
------
...čez nekaj minut...
------
Stojiva pred oltarjem, drug ob drugem in A pred nama.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Smo v cerkvici sv. Jakoba. Ta je veliko prepotoval in lepo je, da tudi vidva vajino dolgo potovanje začenjata tukaj. Božja beseda.12 To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15, 12)
Zakonska zveza ni popolna,če sta v njej prisotna samo dva. Popolna je, ko je v njej prisotna še tretja oseba, Sveta Trojica. Popolna je, ko je prisotna skupnost, družina, prijatelji in Cerkev. Popolna bo, ko bodo enkrat prisotni tudi otroci.
Zaroka je čas, ko se poglobljeno spoznavata in pripravljata, da bi v polnosti prejela zakrament svetega zakona. To je čas, ko skupaj pred Bogom, skupnostjo, družino, prijatelji in Cerkvijo preverjata vajino odločitev. Vsi, ki vaju obkrožajo, vama pri tem pomagajo. In tudi, ko vsi ostali zatajijo, ne pozabita, da Bog nikoli ne zataji.
Zaroka pa še ni poroka, zato tudi ne prinaša pravic in dolžnosti, ki jih prinaša zakon.
[Lepo si nama povedal, A., lepo. :)]
Prošnje. Vsak od naju prebere zaročno besedilo. Tega sem pa res pozabila! :-/
Izmenjava si zaročni darili. Jaz dobim prstan, on si je izbral uro.
------
In že je bilo konec obreda. Bil je naravnost čudovit in resnično sem bila ganjena. Še sama nad sabo sem presenečena, kako dobro mi je uspelo zadrževati solzice. Čedalje nemogoče pa se mi zdi, da mi bo to uspelo na poroki, ker bo zagotovo še tisočkrat bolj čudovita. A (upam, da on) bo gotovo povedal še bolj modre besede od včerajšnjih in po pesmici Oh happy day bo sledil še boljši žur, kot je kofetkanje. Aja, kofetkanje je bilo super, brez dvoma! :)
It was a happy day!
... To je bilo tisto presenečenje. In ne bi moglo biti bolj popolno. :)
--------------------
On je našel obleko zase. Mislim, da sva našla prstane. Jedla sva dobro večerjo in šla na obisk k njegovi priči. Cel dan se nisva niti grdo pogledala.
Manca in Najlepši sta bila danes pridna. Precej ur sta preživela v trgovini, iskala primerne artikle, bila zaposlena. Tako zaposlena, da tudi Najlepši ni imel časa pogledovati na svoj super pametni telefon, zato ga je dal meni v torbico. In ga tam tudi pozabil. Iiiiiiin. Manca pride domov in ugotovi, da ima pri sebi dva telefona. Bodimo realni, vsak se rajši ukvarja z boljšim telefonom, če ga že ima na voljo, tudi jaz. Vse skupaj mi predstavlja še malo izziva, ker sem totalno antitehnični tip in ni kar tako se znajti med vsemi 73 mapami na pametnem telefonu. Seveda se po navadi takoj izgubim in potem pritiskam vse možne variante, s katerimi se mi zdi, da bom telefon ugasnila in preprečila katastrofo. No, ne danes; danes sem imela srečo nesrečo v sreči. A to sploh obstaja? Nima veze. Tipkam, najdem sporočila. Fino, tam lahko vedno kaj zabavnega preberem. :) Pogovori s prijatelji so najbolj zabavni za brat, fantje vedno kaj novega pogruntajo. :D Vrtim, vrtim, da bi prišla do začetka pogovora. Opazim dooolgo sporočilo. Uf, težke izpovedi, a?! Na hitro poševno preberem...
Bova v tisti vasici.
Ne povej ji.
Rabiš samo ...
Bi lahko ti...
...in še ene par malenkosti, ki se jih hvala Bogu ne spomnim več.
Samo nekaj prebranih besed in že sem tipkala "nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj" kolikor hitro se je dalo. Dojela sem namreč, da gre za presenečenje. In pravkar sem si ga pokvarila. Sama sem si pokvarila presenečenje, pa tako rada jih imam! Kokoš. Nimam pojma kaj bo, ne kje, niti kdaj točno. Vem pa, kdaj približno in vem, da se nekaj pripravlja. Buuuuuuu.
Lekcija št. 84930: Niti za zabavo ne beri tujih sms-ov.
Tokrat naj se lepo prosim izkaže moj slab spomin. Upam, da jutri zjutraj ne bom o tem niti razmišljala več in da bo presenečenje res presenečenje. Saj bo še en naporen dan. lahko mi uspe pozabit, vem, da mi lahko uspe pozabit in res upam, da mi uspe pozabit!
Pa pametni telefon? Čaka na mizi, ker ga niti ugasnit ne znam. Tistega sms-a pa ne grem še enkrat iskat, zanalašč.
Dobre reči se dogajajo... Tako sem pisala na facebooku zgodaj julija. Takrat so se mi začele počitnice in kakor hitro se je dalo sem morala dolgo sedenje za knjigami, ki je bilo ravnokar za mano, skompenzirati z letanjem naokrog. Zdaj pa se to super poletje s svetlobno hitrostjo bliža koncu in morda je čas, da te dobre reči nekako ovekovečim. :)
Začelo se je z nedeljskim večerom in guncanjem na Kostanjevici na Krki. Niti dobre fotke niso nastale, tako dobro je bilo. :)
Naslednji teden sem čuvala Škratka in mogoče, mogoooče, mogoče bom šla novembra z njim v Pariz. Poiskat čar Pariza, ki sem ga v tretjem letniku očitno spregledala. In še malo več čuvat.
Nekaj novih oblek.
Fotošuting s prijateljico.
Jahanje, končno. :)
Takile miškoti... Takoj bi imela svojega...
Po dobri pici pa smo ponovili nedeljsko guncanje. Bi bilo škoda, da ne bi, ko smo bili pa tako blizu.
Pa sem že pri koncu. In v čem najbolj uživam zadnje čase? V histeričnih reakcijah marsikoga. Povod za histerično reakcijo pa je... svetleča stvarca na prstancu desne roke. :) Ja, zaročena sva! <3
Ne maram bolečega grla.
Še posebno mi gre kljuvanje ob vsakem vdihu na živce poleti sredi vročine, ko mi ni niti najmanj jasno, kako sem prehlad sploh staknila...
Danes sem spakirala vse za na morje. Dolgo že nisem bila tam in če še malo bolj pomislim, sem bila nazadnje na morju v Afriki. Aaaaah.
Foto: H. N.
Na tej čudoviti neskončno dolgi plaži, mi je afriško sonce enkrat med nastavljanjem valovom, igranjem kart, beach walk-om, pogovori in spanjem pritisnilo štampiljko v obliki kopalk, ki je očitno precej odporna na čas. :)
Vse prejšnje štampiljke so zbledele precej hitro, ta pa še kar vztraja. Čeprav mi je te kar malo žal, grem vseeno kmalu po novo. Jutri. Ker, aveš, sem serijska zbiralka štampiljk, haha. :D
Poleg tega pa nič ne dvomim v nadaljevanje dogajanja dobrih reči. :)
Po prejšnjih tednih učenja sem se precej utrudila. Energija je bila na podnu, volje je tudi začelo zmanjkovati. Zato sem si vzela krajši predah in se lotila čiščenja. Tega sicer ne maram, ampak za pavzo med študiranjem pa je prav priročno.
Za začetek sem se odjavila od izpita, za katerega sem vedela, da ga ne bom uspela naštudirati.
Potem sem začela s prvo omaro, pometala v smeti vse, kar ni več uporabno, med drugim tudi cel kup Revij o konjih :(
S težkim srcem, ampak kaj hočem, jemljejo prostor.
Preuredila in dopolnila sem moj barček. Pride kdo na kavo? Mogoče čaj? :)
In tako naprej. Komaj čakam, da končam. Saj je jasno, kako to gre: za 80% stvari se porabi 20% časa in za zadnjih 20% stvari 80% časa...
Če sem že tako v stilu čistke, sem dobila še tisto čistko, ki sledi PMS (Življenje bo zdaj nedvomno lažje, ker ne bo tega.).
Dovolj o čiščenju, a ne? :D
Ta teden so se zgodile tudi lepe reči. Od včerajšnjega koncerta 2 Cellos, do (delnega) nadoknadenja pogovorov z A. za pol leta nazaj, pa do pogovora s K., ki je bil nekaj let nazaj v moji skupini. Ni lepšega od lepe glasbe, spodbudnih besed in preprostega čveka ob dobri kavi. Lepo je tudi izvedeti, da sem dobra animatorka in da je nekdo zaradi mene imel lepši teden in polepšan rojstni dan. K., mislim, da boš letos tudi dobil kartico. ;) Izpitno gradivo pa so nadomestili lepi blogi in knjiga Bog na metroju (Gilbert Le Mouël). Priporočam!
*******************
Aja, ni še dovolj povedanega o čiščenju.
Nad vsemi temi mojimi čistkami zmaga ena druga.
Nekdo se je odločil za zdravljenje odvisnosti. Zdrži, zdrži, zdrži, zdrži, zdrži!
Nikoli ne bom razumela želje profesorjev po dvakratnem sestavljanju čudnih vprašanj in dvakratnem popravljanju izpitov.
Ne.
Sploh pa ne zaradi čudnih razlogov, ki so v ozadju. Npr. zaradi osebnih problemov, ki jih imajo ljudje z mano. Seveda, če jih jaz nimam sama s sabo, jih morajo imeti drugi. In jaz zaradi njih.
Ne, ne, ne.
In ne, ni mi jasno, katera je druga nesrečnica in kaj je naredila ona narobe.
Pa je teden pri koncu. :) Ni bil tako naporen kot prejšnji, ampak kljub temu, med izpiti človeku ne more biti dolgčas, a ne? Temu primerno dolg bo tudi tale zapis.
Ponedeljek se je začel kot vsak drug dan. Ali kot vsak ponedeljek. Hjooo, a je že jutro? Ne da se mi, spala bi še,... Ampak ni bilo druge, treba je bilo vstat. Ravno, ko sem pojedla in odprla vse power pointe na računalniku, da bi začela z učenjem, potrka na vrata. Še preden uspem reči "Naprej!", se odprejo in v sobo pride brat. Sprejet sm, sprejet sm! :) Na gimnazijo, namreč. Pa ne kr na eno! Ž-e-l-i-m-l-j-e, for the win! :) En večer prej sem mu še v upanju na fb zid prilepila tale videoposnetek, ki sem mu ga potem takoj še enkrat pokazala. In če se prav spomnim, je iz moje sobe skoraj odšel s Fluor ni flour-om, Branji in raznimi zvezki. "To boš rabil, ziher." Pametnjakovička, jst. Razen tega pa... happy, happy sister. :)
V torek je bila prva obveznost pisanje izpita, takoj po tem pa učenje za naslednjega. I wish... Itak, da sem šla najprej spat, potem zavlačevat in potem sem se verjetno celo nekaj malega učila.
Sredo sem preživela v knjižnici. K sreči sem zagledala prijateljico, ki dela v bližjni kavarni in jo šla pozdravit med pavzo. Polepšala mi je dan :) Ne glede na vse učenje,...
...sem se v četrtek odjavila. Vem, nič lažjega. Precej težje pa je nadaljevati z učenjem, kot sem nameravala. Še težje se je bilo spraviti učiti ZKŽGO&DB. Zato sem napisala mojo motivacijo, kjer je gospodič VIS kar nekajkrat omenjen. Morda je delovalo telepatsko; kakorkoli, pojavila sta se še dva lepa rezultata :) Še sama ne vem, kako mi uspe ob tako natrpanem urniku izpitov še zviševati povprečje. Zanimivo... Aja in - kaj narediš, ko zagledaš oceno? Moja prijateljica ocene "praznuje" s sokom: če je negativno, gre na Bravo, če je pozitivno, gre na Happy (oboje nek pomarančni sok od RAUCH-a). Drugi zaplešejo po sobi in to imenujejo booty dance. Ker sem precej nerazgledana oseba, sem si šla ogledat ta booty dance na youtube. Ne priporočam. Jao, res se imam čas ukvarjati z načinom reakcije ob ocenah :-/ Kakorkoli, kasneje sem našla idealen način :D
Me ne zanima, če se besedilo ne ujema in vse ostalo. Ta pesem je preprosto perfektna. In kdor še ni gledal treh idiotov, naj to stori že danes zvečer. Hitr, zamujaš! xD
Še vedno nisem imela volje za ZKŽGO&DB, pa imela sem še čaaas. Not. Zato...
...sem šla s sestro na klošarsko večerjo. Doma ni bilo nič pametnega. Tudi tam na klopci v BTCju nisem nič pametnega jedla...
In še tole, a ni huda fora?
Na poti domov sva srečali ata in ker naju je povabil na sladoled, sva šli. Simple as that. Ker mam še čaaaas.
Potem je prišel še Najlepši in - ne me hecat - gledali smo 3 epizode Big Bang Theory-ja.
Ko je končno šel in sem se spravila učit, sta se brat in sestra tako na glas smejala ob Big Bang Theoryju, da sem enostavno mogla iti pogledat, kaj se dogaja... Potem sem prebrala še nekaj Pikastih utrinkov in ura je bila - upsi - 2 zjutraj. Takrat pa nisem več imela čaaasaaa. Na hitro sem si prebrala snov in šla spat. Nisem za zgled in nisem ponosna, da ne bo nesporazumov ;)
V petek sem še enkrat na hitro prebrala snov in šla na izpit. Potem spat in zatem, ker Najlepši nima časa, s K. zapravljat dolgčas v park. Za enaindvajsetega sem si sama nazdravila z breezerjem in zdeeeeej? Grem spat. Hahahahaha.
Včeraj je Neža napisala nekaj o njeni motivaciji. Bom še jaz povedala par stvari.
Prvič, moj najboljši prijatelj je VIS. Čekiram ga vsak dan, kolikor pogosto je le možno. Škoda, ker očitno ni najboljši prijatelj od profesorjev. Nič ne motivira bolj kot ugotovitev, da se je tam znašla kakšna nova številka, na primer 7, 8 ali 10. Nasprotno mi ni všeč, če rezultatov ni. Ker aveš, sem se učila in bolj malo spala in pisala izpit že ene parkrat in dokler ni rezultatov je zame izpit še neopravljen. No, tudi če se znajde v VISu številka 5, še ni opravljen, mnja. Okej, malo se izgubljam. Hočem povedat, da po odpisanih šestih izpitih in nobenem rezultatu dobim tist filing neproduktivnosti.
Drugič, moj listek z obveznostmi postaja vedno bolj zelen. in moje namizje na računalniku se počasi prazni (in vedno boljše vidim moje čudovito ozadje :)) :) Od 23 obveznosti/izpitov/rokov za oddajo izdelkov mi jih je ostalo samo še 7. A dobim aplavz, a dobim aplavz? :)
Tretjič, če bi črtala dneve na koledarju (česar res ne delam), bi zdajle imela za prečrtati samo še 15 dni. Aja, to pa ni tako malo. No ja, čez polovico sem že prišla :))
Četrtič, jutri je enaindvajseti. <3
Petič, res mi je všeč vreme :) Poletje, poletje! :)
A bo dost za dons? Bo, ja. ZKŽGO&DB is calling my name...
S tem seveda ne mislim na tisto pravo norišnico, čeprav je vprašanje, če ne bom tam pristala čez dobre dva tedna. Pretiravam, sej vem. Tisti ljudje niso nori in imajo precej hujše probleme kot jaz.
Ampak.
En teden, v katerem kontinuirano spiš največ 4 ure, odpišeš 4 izpite in se ti na koncu niti jest več ne da... Pa takšnemu tednu sledi še super nor vikend, ki vsebuje valeto v soboto in v nedeljo friziranje trave ali po kmečko povedano spravilo sena + praznovanje rojstnih dni. Če je že vse tako noro, se nam je hvala Bogu tudi vreme pridružilo s svojo norostjo in tokrat je ta norost pozitivno orientirana, če je kdo slučajno v dvomih ;)
Še 3 tedne. Še 5 izpitov. Še en nor vikend s krstom in poroko in en normalen vikend. Jupi! :)
Pa je končno čas še za en petkov blog! Prejšnji teden nisem imela niti časa; v soboto je bil faks in tisoč opravkov, v nedeljo pa me praktično ni bilo doma. Ta vikend nimam nič faksa, na srečo; pa me kljub temu praktično ne bo doma...
Ponedeljek je bil dan za filozofirat, kot vedno. Proti večeru sem se začela počutiti slabo in od zadnjega predavanja odšla predčasno, da bi šla čim prej spat. Pridem domov in se uležem, ko dobim klic od ene družine: "Hej, mi smo v Ljubljani, greš na sladoled?" Ah seveda, zakaj ne! :) Potem je prišel še Najlepši in morala sem mu pokazati vseh 450 slik, ki sem jih dobila od afriške cimre, njemu pa se ni prav nič mudilo domov.
V torek sem iz istih razlogov kot v ponedeljek, umirala na vajah. Eh... Ker je profesorica že spet zavlačevala, sem kar odšla, ko naj bi bilo pač uradno konec vaj. Bom njene samogovore kdaj drugič poslušala... Spet se takoj uležem in zaspim, zbudila pa sem se z vročino. Neeee noooooo.
V sredo se je jutro začelo s "Hello, I am sick,...", v odgovor pa sem dobila "Me too." Ojej. Kakorkoli, dan sem preležala, z izjemo vaj. Najbolj nesmiselni predmeti so najbolj obvezni, eetak.
Vsak četrtek med zajtrkom je Družina rezervirana zame. In tokrat sem zagledala objavljen članek, ki sva ga napisali s cimro. Ni nama všeč, ampak je, kar je. Zelo je predelan in spremenjen, morda bom original kar na blogu objavila. ;) Ker sem bila po dnevu spanja že zdrava z izjemo slabega glasu, sem dan preživela kot običajno - faks in varstvo; ker pa že dva zamujena koncerta nista bila dovolj, sem včeraj zamudila še nastop brata, ki je predstavljal svoj celoletni projekt. To se more nehat! Zato grem drug teden na Bee Geesus, komi čakam! :)
Današnji petek nisem imela faksa, danes sem samo delala za faks. Poleg tega pa sem se prenajedla kosila in ga skoraj tudi preplačala. Hecam se. Natakar mi je zaračunal 48,7€. Tudi on se je hecal s prestavljanjem decimalnih vejic v desno, šaljivec. No ja, jaz sem bila dejansko zmedena in preden sem pogruntala foro, je minilo kar nekaj, hm, sekund. Mogoče sem bila tudi malo neučakana in Nežo prikrajšala za nekaj šiviljskih del in par €, ker sem si kupila krilo. Neža, ne skrbi, ni maxi. Jst pa hočem maxi! :D
Tole pa se delno nanaša na prihodnje dni (ki sledijo vikendu):
Pogrešam tiste dneve, ko je bilo vse, kar sem morala narediti to, da sem se zapeljala v frizerski salon in bila s H., ko ji je frizerka pletla kitke. Pa H. tudi pogrešam... Pa vročino in moje kitke tudi.
Bolna sem. Nimam pojma zakaj in od kje, ampak takšno je stanje pri meni na ta čudoviti dan, 29. maja, ko naj bi po napovedih deževalo... Namesto tega sije sonce in jaz ležim v postelji, namesto da bi se igrala s tamaučkom, ki ga čuvam. Spim, kot da noč ni bila dovolj dolga. Vsake toliko se zbudim in zagledam:
a) Strop in balone, ki sem jih dobila od sester in brata ob prihodu iz Afrike. Še kar držijo, ja... :)
b) Limonado, (grozeče) to-do listke in uro, ki teče prepočasi.
c) belo steno.
Ko in če sem budna, kar se dogaja čisto slučajno, pa berem. Ne za faks in niti ne kar nekaj, ampak nekaj posebnega - Virtuti & Musis, glasilo, ki ga pišejo bogoslovci. Ko bo naložen, ga bo možno videti tukaj.
Tudi bogoslovci so nekaj posebnega, zagotovo. Nekaj posebnega so, ko v sprevodu stopajo proti oltarju. Nekateri globoko zbrani in v pripravi na veličastni dogodek, nekateri malo živčni, spet tretji zamišljeni in naslednji ponosni, za nekatere pa se zdi, da je to nekaj popolnoma vsakdanjega.
Ker so nekaj posebnega, jih večkrat kar gledam. Ker so lepi v tistih talarjih. Ker poskušam razbrati z obraza, kaj razmišljajo. Ker so preprosto zanimivi. Ker so pri stvari vsak trenutek. Ker znajo vse ljudske pesmi in si z branjem z njihovih ustnic pri besedilu pomagam tudi sama.
In jih poslušam. Ko lepo pojejo, povedo kaj lepega in pametnega. Kaj preprostega in kaj precej zakompliciranega. Ko imajo svojevrstne izjave, take, za patentirat.
V glavnem, vse skupaj je nekaj posebnega. Nekaj, zaradi česar dobim kurjo polt. Nekaj, zaradi česar sem hvaležna. Ker bodo ti fantje nekoč poslušali nas, nam svetovali in nas vodili. Ker nas bodo učili in nam bodo zgled. Ker bodo nekega dne posvečeni in bodo dali obljubo Bogu(za razliko od mene; jaz bom dala obljubo človeku) in bodo služili Njemu in vsem nam. Takrat bodo oni pri oltarju. Spet bodo govorili in peli, jaz pa bom lahko poslušala. Povzdignili bodo Najsvetejše in jaz... Verjetno bom spet gledala njih. In jim bom fouš. Ker bi tudi jaz rada imela tako vero in tisti pogled. Tudi jaz bi rada imela to - nekaj več.
Najboljše pri vsem skupaj pa je to, da jih je kar nekaj mojih prijateljev. Nekatere bom videla že danes, če bo zdravje vsaj malo boljše; nekatere v nedeljo in potem upam, da spet čim prej. Bogoslovci so zakon! :)
Danes naj bi padal dež. Ker sem se enkrat za spremembo opremila vremenski napovedi primerno, se je zgodilo nekaj presenečenj.
Na primer...
Namesto odprtih sandalov sem imela obute črne gumijaste škornje.
Namesto sončnih očal dežnik.
Namesto zastonj vožnje s kolesom so padle 3 vožnje z abtobusom in peškanje iz centra na faks in iz faksa domov.
Namesto eno uro prevažanja iz ene točke na drugo, sem za to porabila dve uri.
Namesto kratkih rokavov sem imela puli in jakno.
Nazadnje pa sem dežnik pozabila na faksu... Upam, da ga jutri dobim nazaj. Sicer pa, če me ima stric Murphy še vedno rad, bo jutri dež. Ker bom brez dežnika in škornjev. No, ali pač...
Tale teden je pa bil naporen in dolg! Sej res, zakaj bi poenostavljali, če lahko kompliciramo! Konec koncev pa mu delam tudi krivico. Bil je naporen teden in bil je dolg. Bil pa je tudi zabaven in zanimiv, tudi nove izkušnje so vključene; vsako jutro pa obvezno prestavljanje budilke v nedogled. Moj planer je izgledal nekako takole: (to so samo najpomembnejše stvari, ki jih nikakor ne smem pozabiti)
V ponedeljek sem opravila s predstavitvijo seminarske naloge in se učila učila učila. Očitno ne dovolj, ker sem se v torek odjavila od izpita. Upsi. Potem sem naredila to do list in ...
23 točk na mojem seznamu. Ne bom komentirala. Še vaje na faksu in inštruiranje brata, pa je že tukaj sreda. V sredo sem šla s kolegico na obisk, o katerem sem pisala tukajle. Bilo je zabavno. :) Po vajah na faksu pa sem šla še na študentsko mašo in na pico z Najlepšim in G. Top! :))
V četrtek sem bila ceeeeeeeeeel daaaaaaaaaan naaaaaa faksuuuuuuuu. 9.30 - 20.10. Don't like it. Prav imelo me je, da bi napisala sms kakšnim ljudem, ki mi vedno znajo postrežt z boljšim primerom. S še hujšim primerom. To mi gre sicer na živce, ampak takrat bi se mogoče vseeno malo manj smilila sebi.
V petek je bil čas na faksu v glavnem izgubljen. Ponavljanje istih informacij in bla bla blaaa. Popoldne smo šli s prijatelji polepšat nekaj popoldneva stari gospe s petjem in igranjem, potem pa smo se le prestavili k šmarnicam in ponovili vajo. Še dobra večerja, dobra glasba v baru in par zanimivih informacij in je vtis dneva takoj boljši. :)
Današnja sobota še ni pri koncu, pa vseeno. Pametnejša sem za dve seminarski nalogi in še toliko, da ne bom več kupovala na bolhi. Never ever. Zdaj pa bo One republic zamenjala Shakira in gremoooo - sobica, pospravi se! Potem pa še učenje, kaj pa drugega.
