Šteti so mi dnevi...

Šteti so mi dnevi, ki jih bom še preživela v tej sobi, v tej hiši in med mojimi ljudmi.

Šteti so mi dnevi, ko še lahko pri sosednjih vratih potrkam, kadar se mi pač zazdi in ko podobnemu trkanju z veseljem rečem "Naprej!".

Šteti so mi dnevi, ko kuham enkrat tedensko, pospravljam mizo enkrat tedensko in nisem sama pri pranju perila ter čiščenju kopalnice.

Šteti so mi dnevi, ko se še podpisujem z dekliškim priimkom in veljam za Ljubljančanko.

Šteti so mi dnevi, ko lahko v 40 minutah pridem iz postelje pa do faksa, hodim v trgovino po vsako prčkarijo posebej in se s prijatelji brez hudih logističnih dogovarjanj dobim na pijači.

Šteti so mi dnevi, ko gre večina položnic mimo mene kar neodprtih in mi je prihranjeno delo z večino vrednostne in nevrednostne papirologije.


Čez 145 dni bom (spet) postala vozačica; postala bom vaščanka in domov bom hodila le še na obiske. Spontano trkanje na sosednja vrata bo zamenjal hišni zvonec, ki se bo oglasil ob približno dogovorjeni uri. 
Čez 145 dni ne bom več mogla poležavati do 40 minut pred faksom; takrat bom potrebovala najmanj 40 minut samo za pot do faksa. Tudi sicer bo potrebno več časa preživeti na nogah. Kuhinja, kopalnica, obleke, likanje, čiščenje tal in brisanje prahu,... oh my. In na čast posebnim gostom na tem blogu... ;) Tudi nedelje čez 145 dni ne bodo več takšne, kot sem jih bila vajena do sedaj. Drugače bo za oči, ušesa,... Drugače.

***

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. 

(1Mz 2, 24)

***

Kaj mi pa more kuhinja, kopalnica, tla, daljše razdalje, manj spanja, stroški...? Kaj je to v primerjavi s tem, da bom živela s človekom, ki si ga je Bog zamislil samo zame? :)

Še 145 dni.


___________
Vsi skrivnostni obiskovalci bloga, dobrodošli. :) Če tudi vi, tako kot jaz, pišete modre iskrene besede, se priporočam za link. Če so modre, še toliko bolj.