24 februar, 2014

Valentinovo v Rimu

Sem rekla, da bom pisala včeraj, pa se je čas za pisanje prestavljal vedno bolj na kasnejši čas. Na koncu je bila ura že enajst in sem si rekla, da je pa čisto vseeno, če prestavim še malo in napišem danes. :) Here we go.

V četrtek, 13.2. se je naša družina zbrala pri večerni molitvi. "Pa da bi bil blagoslov učinkovit!", je prosila moja mami. Še zadnjič preverim vsebino potovalke, se uredim za tri dni vnaprej in še zadnjič pregledam mail. Ob enajstih  že sediva na avtobusu in se veseliva, da bova končno spoznala še nekaj več parov, ki se poročajo približno pri istih letih kot midva. Ugotavljava, da takrat, ko sva bila nazadnje v Rimu, še nisva bila par. Po nekaj minutah vožnje voditeljica že daje prve napotke, ki nam bodo pomagali pri znajdenju v Rimu; dobimo pa še nalogo, da s srčki okrasimo naš avtobus. Da smo bili opazni že na daleč in deležni zanimivih pogledov, je najbrž jasno, ane? :)


Po tem naj bi zaspali. Nekaterim je uspelo, nama šele kasneje. Avtobus je pač avtobus in poleg tega ni eden takšnih, kot sva jih navajena iz gimnazijskih časov (beri: tisti je bil veliiiiiiko bolj udoben). V manjših intervalih se nama je nekako le uspelo za silo naspati. 

Zjutraj prispemo v Rim in se podamo na trg sv. Petra. Vsi vemo, da je tisti prostor zares mogočen, ampak moj prvi komentar je bil: "Pa je res manjše, kot v Afriki!". Če jaz, ženska brez občutka za mere to opazim, mora biti razlika res očitna. In tudi je. [levo: Rim, desno: Yamoussoukro, Slonokoščena obala. Več o tej cerkvi sem zapisala tukaj.]


Na trgu sv. Petra zavzameva najina sedeža in se sončiva. Do začetka programa se spoznava s še enim parom in umirjeno klepetamo. Trg se vedno bolj polni, s tem rastejo tudi navdušenje in pričakovanja. Ob enajstih se prične program, priprava na srečanje s papežem. Ples, petje, pričevanja,... Ne posvečava jim veliko pozornosti in se še vedno pogovarjava s parom, ki sedi poleg naju. Občudujeva nebo, ki je brez oblačka in ugibava, koliko ljudi je trenutno tukaj. Vedno bolj nestrpno pričakujemo papeža, zato stojimo na stolih in gledamo naokrog ter ugibamo, iz katere smeri se bo pripeljal.



Čez dobro uro se na trg končno pripelje papež. Dogajanje se nadaljuje s še več pričevanji, nagovorom škofa in nazadnje spregovori tudi papež. Ker sem ugotovila, da ima zapisano besedilo moj dragi, bom to kasneje še dodala. Ko se je končal ves program, pa se je papež še s papamobilom malo zapeljal po trgu in nas blagoslavljal ter nam mahal. Nepozabno! :)



Po končanem praznovanju za Valentinovo se množica napoti ven s trga sv. Petra. Glavna ulica, po kateri se pride to trga, je nabito polna. Poiščeva še nekaj za pojest, nato pa se počasi in z užitkom sprehajava po Rimu. Angelski grad, ozke uličice in črnci z njihovo robo so naju spremljali skupaj s soncem. Ko je sonce zašlo, pa sva spila še eno kavo in napisala razglednice.


Zvečer smo se z avtobusom odpeljali do hostla. V posteljo sem šla takoj, ko je bilo mogoče in spala kakšnih 11 ur. Luksuz! :)

Soboto sva preživela prav tako umirjeno, čeprav sva prehodila bistveno več kot prejšnji dan. Ta dan je najbolj obogatilo srečanje s prijateljico, ki trenutno  študira v Rimu in je nisem videla že več kot pol leta. Bila je najina turistična vodička in najboljša sogovornica. :) Skupaj smo se peljali z metrojem, se sprehodili do Španskih stopnic, si ogledali njeno univerzo Santa Croce, trg Piaza del populi, parlament, Forum romanum in kip volkulje z Romulom in Remom. V Fontano di Trevi nisva vrgla kovanca, pa kljub temu mislim, da se bova še vrnila v Rim. :) Za kosilo smo jedli dobro pico, nato pa pri Pantheonu še dober sladoled. Peš smo se odpravili do razgledne točke Pincho in se sprehodili skozi park. Prišli smo na drug del mesta, ki je veliko bolj umirjen oz. praktično neobljuden (v primerjavi s siceršnjo gnečo, ki vlada vsepovsod). Obiskali smo grob sv. Jožefmarija in don Alvara ter dan zaključili s sv. mašo v latinščini. Vsaj enkrat po gimnaziji mi je prišlo nekaj malega znanja prav! :) N. naju je pospremila nazaj do hostla. Upam, da se kmalu spet srečamo!

S cimerskim parom smo si izmenjali informacije o tem, kje vse smo bili ta dan, nato pa smo zaspali. 

V nedeljo smo vstali zgodaj zjutraj, pojedli zajtrk in se zopet utaborili na avtobusu. Ogledat smo si šli še baziliko sv. Pavla, nato pa smo šli k sv. maši v jezuitski center. Od tam smo se še zadnjič podali na trg sv. Petra in skupaj s papežem zmolili angelovo češčenje. 

Pa je prišel še čas za zadnje dejanje v Rimu - kosilo. Bilo je dobro, pa čeprav je bila porcija bolj dietna. 


Zadnje minute sva uspela najti še potrebne znamke ter poštne nabiralnike, nato pa smo se podali na dolgo pot proti domu... in zimi.

Ampak danes se čez zimo ne morem več pritoževati. :) Zunaj sije sonce in celo rekreacija z očali je mogoča. ;)




22 februar, 2014

Kaj pa ti praviš, kdo sem? (Mt 16, 15)

Tako kot vsak dan (no, vsaj trudim se), sem tudi danes najprej odprla mail pošiljatelja Hozana.si, ki mi vsak dan prinaša Božjo besedo na moj e-poštni naslov. Prebrala sem že tolikokrat prebrano in slišano vsebino in skušala razmišljati o njej. "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" Hmmm.  
To ni vprašanje, ki si ga zastavljam le enkrat letno, pač pa kar vsak dan. Kdo je Bog? No, na to vprašanje ne znam odgovoriti dovolj konkretno, pravzaprav odgovora sploh ne znam ubesediti. Pa še v dobro si to štejem. Čudno? Tudi prav. Tako kot tudi ne znam razložiti, kako zelo, zaradi česa in na kakšen način imam rada nekatere ljudi. Zdi se mi, kot da bi besede pokvarile vse, da več šteje tišina. "Pričeval jo bom v tišini, ko beseda ni dovolj,..." Besede niso dovolj.



Zakaj si torej vsak dan sproti postavljam to vprašanje, pa čeprav ne znam odgovoriti nanj oz. se mi zdi skoraj nemogoče odgovoriti nanj? Zato, ker si vprašanje malce preoblikujem tako, da vključim vanj mojo perspektivo. Kdo je zame Bog? Številka ena v vsem, kar mislim, delam in govorim? Nekdo, na kogar sem pozorna le, če se mi tako zazdi? Nekdo, čigar voljo skušam uresničevati dan za dnem, pa mi to od dneva do dneva (ne)uspeva? Nekdo, ki ga želim predstaviti tudi drugim ali samo nek stric, ki ga večkrat na dan čisto tiho in vmislih pocukam za brado?
Uf, koliko vprašanj! Mislim, da imam danes kar nekaj razmišljanja pred seboj. Ne bo več v virtualni obliki na blogu, dodajam pa še današnji odlomek.

Matejev evangelij 16,13-19

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast

Mr 8,24–30; Lk 9,18–21 
13 Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« 15 Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«16 Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« 17 Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« 

***

Pri omembi Petra pa se je zgodil klik. Ne, nisem več razmišljala o apostolu in o oblasti, ki mu jo je dal Jezus ali o tem, pač pa je moja domišljija zajadrala tja nekam v Rim. Po tem, ko sem si cel teden vsak dan še enkrat ogledovala slike iz Rima in podoživljala dogodke, sem se odločila, da bi prav lahko zapisala malo bolj obširno objavo. Še posebno zato, ker ima moj spomin včasih tako velike luknje, da je kar strašljivo.

Se beremo jutri? :)

19 februar, 2014

Najljubša rekreacija

Najljubša rekreacija preteklih dni (tega vikenda) sestoji iz:
  • telovadbe s sončnimi očali: iz nosa na glavo, iz glave na nos (nešteto ponvitev)


  • mahanja z blazinico za prstane, čim bolj intenzivno (nešteto ponovitev)
  • sedenja na ograji ali prestopanja po stolih (dobro za ravnotežje ;))
  • poklekovanja in priklanjanja pred tabernakljem ter grobovi svetnikov (kar nekajkrat)
  • hoje po soncu, ozkih, širokih in predvsem nabito polnih ulicah
  • skakanja v objem
  • vrtenja jezika
  • miganja z ušesi in obračanja glave
  • pisanja kartic in pisem 
  • fotografiranja
  • presedanja iz sence na sonce
  • ... 
Valentinovo in vikend sva preživela v Rimu/Vatikanu. Praznovala sva na trgu sv. Petra, nato pa se še cel vikend umirjeno sprehajala po Rimu. Sonce in 20 stopinj, lep razgled, črnci s svojimi spominki/torbicami/šali/razglednicami; cel dan s prijateljico, pogovori, pogovori, pogovori. :) Pa tudi vožnja s srčkastim avtobusom in dobra hrana. Papež ni razočaral, celo navdušil je (kot vedno) :) In moj dragi, ki mi je ves čas nagovora prevajal njegove besede je spet dokazal, da je najboljši. Tudi to, da sva bila daleč od doma, brez obveznosti in interneta, ki bi bil ves čas na voljo, je prispevalo svoje. Nekaj glavnih misli, ki nam jih je papež posredoval, pa si lahko pogledate na spodnji povezavi.



Midva sva uživala, upam, da bo takšnih priložnosti v prihodnosti še več. Še posebno za zaročence prihodnjih let. :)


Zdaj pa komaj čakam, da bom tudi v Sloveniji lahko telovadila z očali. ;)