16 december, 2014

Moj spomin

Imam precej dober spomin. Na pamet vem kar precej telefonskih številk, rojstnih datumov in naslovov - tako poštnih kot tudi e-poštnih. Če sem že bila na nekem kraju, precej verjetno vem pot do tam na pamet. Kadar se spomin z mano malce poheca pa vseeno kmalu ugotovim, da je pot nekam neznana in da je boljše, če se obrnem. Tudi doma natančno vem, kje se nahaja kakšna stvar. Ne glede na to, ali je kar nekam vržena, pospravljena ali (iz)posojena.

Ker nič ni popolno, tudi meni moj spomin včasih ponudi le meglo, po kateri mešam bolj ali manj uspešno. Da jo moji možgani razženejo, se morajo včasih pošteno potruditi. Kot na primer...

Neža mi je za poroko naredila res čudovit šal.


Vidite? :-)

Takrat je bil še maj in vreme je bilo ravno primerno, zato sem ga pogosto nosila. Ker tudi poletje ni bilo najbolj vroče, je šal v statistiki nošenja vseh mojih šalov prav zagotovo zasedel prvo mesto. Tudi septembra sem ga imela kar nekajkrat za v knjižnico. Potem se je sonce odločilo, da vsaj malo nadoknadi poletje in nas jeseni malce bolj ogreje. Šala takrat sploh potrebovala nisem. Itak. No, potem se je zgodila jesen in nekega jutra, ko sem si želela po dolgem času spet nadeti šal, ga nisem našla. Nikjer. 

Ni ga bilo niti v omari, niti na obešalniku, v nobenem izmed avtomobilov. Ni ga bilo pri mojih doma, pri atu in mami tudi ne, prav tako ne pri prijateljici. Očitno ga tudi v fitnesu nisem pozabila. Še v vse tri knjižnice, kjer sem septembra študirala, sem šla vprašat, pa ga ni bilo. Tema. Buuu. Res mi je bilo žal za šal, saj je bil konec koncev zelo osebno, unikatno poročno darilo. 

Nato pa... Neke noči reees nisem mogla spat. In seveda sem spet razmišljala o šalu. Spomnila sem se, da sem septembra s sabo ves čas nosila neko modro vrečko z napisom MERCK (še napisa se spomnim!) in da tja res še nisem pogledala. No in... in... Zjutraj sem tam našla šal. :) Srečna! :)




***

Ugotovitev št. 1: 
Še posebno tega šala ne želim nikoli več izgubiti. 

Ugotovitev št. 2
Želim si, da bi si tudi pomembne stvari zapomnila hitreje in takole mimo grede. 
Npr., kaj so pametnega sfilozofirali Tales, Sokrat, Kant, Rousseau, Descartes,...

Ugotovitev št. 3:
Verjetno bi šlo hitreje, če bi o tem razmišljala tako intenzivno kot o šalu.
Ali takrat, ko ne morem spati.

Ugotovitev št. 4:
Najbrž bi v tem primeru takoj zaspala.

Ugotovitev št. 5:
Gotovo bi zaradi tega bolje izkoristila čas počitka, spala dlje, bila bolj spočita in bi se čez dan lažje učila.

Ugotovitev št. 6:
Razen, če bi zaradi tega imela nočne more.
Ali se spraševala, če je šal res moj ali si to le domišljam.
Ali morda, če res obstaja, ali je le podoba, čutni predmet, pojem ali ideja.

Ugotovitev št. 7:
  Trditev "Vem, da nič ne vem" zame ne velja. Ker vsaj to vem, kje je zdaj šal. 
Hahahaha :-D



10 december, 2014

Deseti, petič

Ko sem si z obleke očistila nekaj cvetnih listov, sem se znašla pred množico ljudi in nisem imela pojma, kam naj sploh pogledam. Povsod sami nasmejani obrazi, pogled  mi je begal na vse strani in morda sem se pri vsakem obrazu ustavila za kakšno sekundo. Najin super fotograf je izkoristil trenutek zmede in naročil, naj se postavimo za skupinsko fotografijo. OK, mister! ;-)


Nato so sledile mnoge čestitke in mnoga darila. Ljudje so kar čakali v dooolgi vrsti. Marsikomu sva se smilila in marsikdo me je vprašal, če sva se namatrala. Prosim vas lepo, NIKAKOR NE! Vesela sem bila vsakega obraza, vsakega nasmeha, vsake dobre in iskrene želje. To je bil edini del dneva, ko sem lahko vsakemu gostu posebej namenila minuto ali dve. Tako malo v primerjavi s tem, kar so oni meni namenili pred tem, tisti dan in mi namenjajo še zdaj. 

Oooooooo... :-)




Majhne punčke so plesale, starejši in modrejši gostje pa so lahko uživali ob kozarčku penine in drugih majhnih dobrot. 

Tako kot vse, je tudi ta del dneva minil v hipu. Že je bil čas, da se usedemo v avto in se odpeljemo na grad Fužine, kjer smo se veselili na ohceti. 

Pločevinasto presenečenje :-)


Se beremo čez en mesec! :) [ali, optimistično rečeno, že kaj prej ;-)]


10 november, 2014

Deseti, četrtič

Danes je deseti v mesecu pravzaprav že šestič zapovrstjo, odkar sem poročena. Ampak... ker je imel nekdo vmes svoje krempeljčke kar nekaj časa, bom danes postregla z novo objavico. In kaj kmalu, upam, s še kakšno. ;-) Torej, hmm, kje sem že ostala? Aha...

Po fotografiranju sva se odpeljala na Žale, kjer so naju v cerkvi že vsi tiho pričakovali. Zunaj sem si oblekla bolero, fantje so preverili njihove kravate in z A. sva spregovorila še nekaj besed. Nato je končno prišel tisti trenutek, ko sva bila pripravljena, da po vseh hecih (fantovščina, dekliščina, šranga) stopiva pred Boga in si v navzočnosti prič ter najinih najdražjih podeliva zakrament svetega zakona.


Oglasile so se orgle in čas je bil, da se podava na pot. Bila sem že na porokah in vedno stala na prstih, da bi srečni par zagledala čim prej. Ne vem zakaj, ampak takrat sem prav pomislila, da so morda vsi navzoči ravno tako bili takrat malce živčni in v pričakovanju. No, kakorkoli - ko sva ob mogočni koračnici iz avle zavila na pot proti oltarju in sem zagledala prvega človeka in nasmeh na njegovem obrazu, je vsa živčnost čudežno izpuhtela. Nedvomno so k temu pripomogle tudi zelo lepe rožice na oltarju, ali "pogrebno cvetje", kot gerbere poimenuje moj mož. Ker se ob kropilniku nisva ustavila, sem v mislih pozdravila Jezusa in nato sva bila kar hitro na cilju. 







Občutki so bili prav posebni. Toliko ljudi, toliko sorodnikov, toliko prijateljev in prijateljic... Noro! Po eni strani sem bila čisto pri stvari, skrbno poslušala in si skušala vsako besedo vtisniti v spomin, po drugi strani pa sem bila v nekem paralelnem svetu in me je precej stvari zadelo šele naslednji dan. Prijatelji so mašo zelo lepo polepšali s petjem, berila in pridiga so nama ukradli pa kar nekaj nasmeškov in izmenjanih pomenljivih pogledov. :-)





Sledila so zelo pomembna tri vprašanja, nato pa zaobljube, izmenjava prstanov, potem pa sem prvič poljubila mojega moža. Mislim, da takrat nisem bila le v vzporednem svetu, kot sem to imenovala prej, ampak verjetno kar v sedmih nebesih. Uhh...



Najlepša pesmica. Ne, res nikoli nisva sama! :-) Prošnje, darovanje, obhajilo, zahvale, podpisovanje,... Po glavnem delu je vse ostalo kar zdrvelo mimo!  Ampak sem bila pri stvari, konkretno. Molila, prosila, se zahvaljevala. Najbrž izprosila kar precej milosti. Presenetljivo, da brez ene same solzice.

Z. je zapela še eno od mojih najljubših pesmic, potem pa sva bila čez nekaj minut že zunaj. :-)


21 avgust, 2014

Za smijt se!

"Za smijt se!", si rekla vsakič, ko se je zgodilo kaj smešnega ali pa si sama že nešteto-tič povedala smešno prigodo.

Mladi smo se ti zdeli skorajda vsemogočni. Ne glede na to, kakšno težavo si imel, je bil njen komentar: "Sej ste še mladi, mlad človek vse zmore!"

"Pred drugimi se ne smeta šimfat, ampak se podpirat. Kdo te bo pa branil, če ne mož? Če se zakonca dobro razumeta, je vse ostalo lahko!", mi je dala nasvet pred poroko.

"...pa gledam TV, potem pa se odločim in ga ugasnem, da zmolim. Molim za vse vas, čist za vse!"


Hvala ti. Nasvidenje v nebesih! :)



19 avgust, 2014

Deseti, tretjič

SeOpravičujemZaZamudico...BilaSemNaMorjuInŠeNekajNeOmembeVrednihIzgovorovImam. 


Zelo ceniva podarjen čas svatov, ki so ga tisto soboto kar precej namenili samo nama. Prav zaradi tega, ker so si vzeli praktično ves dan za poroko, urejanje, prevoz; ker so se že prej potrudili z izbiro darila in pisanjem lepih misli; ker so mnogi pomagali pri pripravi in izpeljavi dneva; molili za naju in ker imava rada njih in njihovo družbo,… jih nisva želela puščati samih, temveč preživeti čim več časa z njimi. Saj zato sva jih pa povabila! ;-)  Da bi bila lahko čim več časa s svati, sva se odločila, da fotografiranje izvedemo že pred poročno mašo. Poleg tega pa tudi ravno svež izgled ni zanemarljiv. Vse to sva razmišljala vnaprej. Zdaj, ko gledam nazaj pa vem tudi, da je bila urica, preživeta na soncu in zeleni travi, v družbi prič, sester in super truper fotografa zelo sproščujoča. Bili smo sami, brez (zelo, zelo cenjene) publike, imeli smo dovolj časa in počeli bi lahko prav karkoli. Ampak seveda nismo, ker smo se prišli fotografirat. ;) Zato pa smo vse, kar smo počeli, fotodokumentirali.
















Slike, oh slike… So čudovite! Tako na ekranu, v filmčku, še najbolj pa v albumu. Vabljeni na ogled! :)



13 julij, 2014

Deseti, drugič

... nadaljevanje 1. dela. 

Kmalu sem zaslišala trobljenje avtomobilov. Jeej, prišli so! Jaz seveda nisem imela druge izbire, kot da sem bila še naprej na varnem in skrita. Malce mi je pa kljub temu uspelo videti, kaj se dogaja. ;-)

Ker mi do zdaj še niti eden ni šrange podrobno opisal, se nadejam, da bo o njej poročala Marinka. Boš? J

Po tem, ko je moj dragi uspešno izvedel vse naloge, odgovoril na vsa vprašanja in ugotovil, da prva nevesta ne bo dobra zanj (ker je že poročena…), sem le prišla na vrsto jaz. Oči cela moja družina so me pospremili do vhodnih vrat, kjer je ženin še vedno na glas prepeval O jaz pa pojdem po dekle, tja daleč čez Ljubljan'co… Ko sem ga zagledala še od blizu, on pa mene sploh prvič, je bilo veselje popolno. J Do vhoda so me pospremili domači, od tam naprej pa sva šla skupaj, novim dogodivščinam naproti!





Prestopila sva prag naše domače hiše in pozdravila vse sorodnike ter sosede, kmalu za tem pa se je ulica iz gradbišča spremenila v plesišče. Po plesu in sproščenem druženju s sosedi sem dobila še šopek, nato pa pomahala v slovo domačim in sosedom in se usedla v avto, ki ga je vozil moj mož. Na poročni dan sva se vozila sama. Kljub temu, da naju je večinoma spremljala živčna tišina, glasno preračunavanje minut in skrb za aranžma, je bila vožnja zame nepozabna. Že sam občutek, da se skupaj podajava na novo pot v življenju, je bil nekaj posebnega. To so bile tudi edine minute tistega dne, ko sva bila res sama.

Skupaj s pričami, sestrami in fotografom sva se odpeljala na golf igrišče, kjer smo ovekovečili tisti čudovit dan še v  fotografski objektiv. Na poti sva prvič potrobila, ko sva želela sošolko od deklice, s katero sem izvajala DSP, odvrniti od tega, da bi cesto prečkala pri rdeči luči in pristala pod najinim avtom ali pa na čudovitem srčkastem aranžmaju. Naslednjič pa sva trobila družno z voznikom nekega tovornjaka, ki je že od daleč opazil okrašen avto, spustil šipo in v odobravanje dvignil palec. Car! Še nekaj trenutkov kasneje pa sva se vozila že s temle… ;-)




Se opravičujem vsem, ki ste nestrpno čakali na nadaljevanje. Upam, da mi bo avgusta uspelo objaviti točno desetega!

10 junij, 2014

Deseti, prvič



Na ta lep poletni večer sedim na balkonu in v družbi kresničk gledam zvezdno nebo. Nasproti mene sedi moj mož - njegov obraz, tako kot mojega, osvetljuje svetloba ekrana. Razlika je v tem, da on piše diplomsko, jaz pa blogam (namesto, da bi se učila, jaojao).  Preden začnem, pošiljam vsem soblogerjem en lep pozdravček! J

Ja, en mesec je že naokoli! Takole je bilo…

Zjutraj sem se zbudila in nekaj časa nisem dojela, da je ta težko pričakovani dan naposled le prišel! Najprej sem pojedla zajtrk, nato pa odšla k frizerki. Ko mi je uredila frizuro, me je doma že čakala vizažistka. To so bile najbolj tihe ure tistega dne. Razmišljala sem… Zakaj delajo takšen pomp iz poročnega dne? Saj ni nič takšnega… Pač, lepo se bom uredila, dala nase poročno obleko in se poročila… Vsi bomo lepi, zabavali se bomo in veliko plesali. Ampak saj se imamo velikokrat lepo, s tem krogom ljudi, ki sva ga povabila, pa itak vedno uživamo. Res, prav nič posebnega ni…
Čas je pospešil svoj tempo in tišina je postala preteklost. Za stenami naše hiše je postajalo vedno bolj živahno – prišla sta Klemen in M., oči je skuhal dobro kosilo, vsak izmed nas pa je urejal še zadnje malenkosti.  

Ko sem po kosilu prišla v sobo, sem se pogledala v ogledalo in si rekla: Ja, to je TO! To je najin poročni dan! Poročila se bom! … in vse čudne jutranje misli so bile pozabljene.

Čez nekaj minut sem izgledala takole…



… in bila sem pripravljena, popolnoma.


Nadaljujem čez en mesec. ;-)

20 maj, 2014

Obujanje spominov...


Pa je za nama, ta najlepši dan. Včasih še vedno ne dojemam, veliko spominov se podi sem in tja... Ampak nikoli pa niso bolj živi kot takrat, ko si ogledujem slike. ZATO:



2. Ko se odpre spletna stran, klikni na napis "za stranke"
3. Geslo: MancAtILEn
4. Uživaj! :)

Ko se tempo malo umiri, ko pospravim pod streho vse izpite, ko tudi v novem domu dam približno vse na svoje mesto in ko se spomini sestavijo  v celoto, bom pa gotovo tudi na blogu kaj zapisala. :) Komaj čakam!

04 maj, 2014

Nimam (še/več) besed.



Rumena vileda!

Pretepla te bom!

Ni bed.

To je pa gud!

Češnjev paradižnik, paprika, hren, oliva, kosti. Bljak.

Plezanje po drevesu, hoja po potoku, neštetokrat zavezane oči, petje, smeh. Jaaa.

DEKLIŠČINA.


Vojno stanje. 

Pevske vaje.

Neee, zmanjkuje časa!

Nove odpovedi za ohcet.

Še veliko čakajočega dela.

Jutri imam prakso.

Nimam več volje do življenja.

VSE SE SESUVA.



Dekliščina bo na blogu še bolj natančno dokumentirana, tale kaos pa upam, da čimprej mine in spoka v pozabo!


13 april, 2014

Neskončno hvaležna...


... za 
25 ljudi, 
 25 x n nasmehov, 
nekaj pomežikov, 
25 objemov, 
25 pevskih glasov, 
6 pic, ki so v naših želodcih,
4 avte in 2 kolesi, ki so jih do mene pripeljali,
cerkev,
Cerkev,
za B.,
tri inštrumente,
za PRIJATELJE.

Oh, jaz sem res ena srečka. :)

30 marec, 2014

From this moment on

Rada kopiram dobre stvari in ideje. Tudi drugim vedno rečem, naj le ponavljajo za mano, ampak samo dobre in koristne reči. Ena od ukradenih idej je tudi tale pesem... :) Danes sem jo poslušala vsaj dvajsetkrat in mislim, da se je ne bom kmalu naveličala.
Ja. Bo na poroki. Četudi jo bom do takrat poslušala še n-krat, dvomim, da bo šla pesem mimo mene brez solzic. (pa menda niti ne bom edina) Besedilo, uf... Tapravo, močno in globoko. Nuff' said.


Today you're giving your all.
You've never trusted like this before.
You heard Him knocking at your heart's door, 
He whispered your name and you answered the call.

Now tears of joy fall like rain.
They seem to wash away every fear.
You feel God's presence so very near.
Somehow you know that you're not the same.

And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.

From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

Tomorrow questions may come.
Those same old questions, those same old doubts.
Don't let uncetainty pull you down.
Christ will complete what He has begun.

And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.

From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

From this moment on, from here to forever.
He will be your strenght when life's troubles come.
He will be your joy in times of sorrow.
You'll never be alone from this moment on.

This world may pass away,
but that won't separate you from His love.

From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

Young Continentals - From this moment on                             


 Poslušate pa lahko tukajle. :)  A ni doooobra, no? In primerna za vse priložnosti! Še 41 dni, pa bo tale brand new life, waiting for me direkt pred mano.
                      

27 marec, 2014

Hektično!

Pretekle dva tedna sta bila HEKTIČNA. Praktično ni bilo trenutka, ko bi se usedla, trikrat vdihnila in pomislila: "Sej res, kaj bi pa sedaj počela?!" Bila sem na faksu, med luknjami sem delala za faks (brala sociologijo), doma vabila in naprsne šopke, vabila sorodnike in prijatelje na poroko, opravljala prakso, praznovala rojstne dneve v družini, čuvala, obiskala notarja, imela kavo ali dve s sestrično, se veliko pritoževala, premalo spala, premalokrat obiskala fitnes, kupila 4 kravate, 1 srajco, 1 obleko, 1 par čevljev in eno jakno ter pri čevljarju pomerila 1 čevelj.
Zadnje dva dneva sta bila ŠE BOLJ HEKTIČNA. Poleg vsega (odštejmo samo te nakupe, OK?) sem se intenzivno pripravljala na konzultacije iz sociologije. Ker sem 3 dni na teden v celoti na faksu, mi ne preostane drugega, kot da ostalo opravim ponoči. Pa sem šla v knjižnico, v CTK, ker je odprta do polnoči. Brala sem skoraj cel ponedeljek, v torek že 3 ure pred faksom in še 6 ur po faksu. Poleg socioloških znanj sem preko prijaznega varnostnika spoznala, da v knjižnici niso dovoljene pločevinke in da morajo pijače imeti zamašek. Za primer, da ima kdo epilepsijo in bi se vsebina pločevinke razlila po velecenjenih zapiskih. Oz. nimam pojma, kakšni so njegovi argumenti. Vem samo to, da si je dal blazno veliko opraviti z mojo PRAZNO pločevinko. Se je vsaj naša miza nasmejala. :D Ko se mi je začelo mešati od vseh Jazov, Najdazov in Onih, sem se odločila, da se odpravim domov. Nič lažjega, ane? Sploh ker bus pride že čez 3 minute, kakšna sreča! Ali pa tudi ne... Da bo prišel čez 3 minute je na tabli pisalo še nadaljnih 20minut. Nekdo je zakuril smetnjak, zato je čakanje spremljal v dimu in vonj po smeteh. Končno sem se naveličala, se usedla na drug avtobus, od Žal do doma pa šla peš. S čimer sicer res nimam težav, ampak ob taki stiski s časom me vsaka malenkost spravi v slabšo voljo.
Kljub daljšem odmoru z branjem nisem nadaljevala. Dobro, bom pač zgodaj vstala, saj je v končni fazi res vseeno, če grem kasneje spat ali če prej vstanem - noč bo v vsakem primeru prekratka.
Budilka je zazvonila ob 4.00. Saj ne da bi videla, imela sem namreč zlepljene oči. Vnetje, kako prikladno. Nekam čudno se mi je vrtelo v boleči glavi, poleg tega pa me je še zvijalo v želodcu, bolelo me je grlo... Za nikamor! Kaj sem hotla, napisala sem sms sošolki in spala naprej. Spala cel dan. Če nisem spala, sem ležala. Bi malo prebrala članek? Ni govora! Pospravila sobo? Nikakor. Jedla? Neee. Napisala nekaj vabilc? Roka ne dela. Po dolgem času malo brala? Ne hvala, me bolijo oči. Šla za nekaj časa v kopalnico in se uredila? Ne bo šlo. Sicer pa, zakaj bi se trudila, za v posteljo so moji lasje čisto dovolj bleščeči in lica roza-stresno obarvana. Skratka, sem prava bolna lepotica. Sarkazem.

Vem, da bodo tudi posledice vsega tega HEKTIČNE.  Še 50 dni do poroke, sem si govorila v petek. Še 7 tednov do poroke, sem razmišljala v soboto. Čez 7 tednov bo prvo skupno nedeljsko popoldne že za nama, sem ugotavljala v nedeljo zvečer. Danes je samo še 44 dni.

Dela je še veliko. Vest, ki je zadolžena za faks tuli kot opoldanska sirena vsako prvo soboto v mesecu. Za nadoknaditi je veliko in dela bo vsak teden le še več... Voda mi ne teče samo v grlo...


...vam pa vseeno optimistično maham iz nje in vse lepo pozdravljam. :)

Po dolgem času sem napisala nov blog. Sej res, kaj bi pa sedaj počela?! Grem spat.

24 februar, 2014

Valentinovo v Rimu

Sem rekla, da bom pisala včeraj, pa se je čas za pisanje prestavljal vedno bolj na kasnejši čas. Na koncu je bila ura že enajst in sem si rekla, da je pa čisto vseeno, če prestavim še malo in napišem danes. :) Here we go.

V četrtek, 13.2. se je naša družina zbrala pri večerni molitvi. "Pa da bi bil blagoslov učinkovit!", je prosila moja mami. Še zadnjič preverim vsebino potovalke, se uredim za tri dni vnaprej in še zadnjič pregledam mail. Ob enajstih  že sediva na avtobusu in se veseliva, da bova končno spoznala še nekaj več parov, ki se poročajo približno pri istih letih kot midva. Ugotavljava, da takrat, ko sva bila nazadnje v Rimu, še nisva bila par. Po nekaj minutah vožnje voditeljica že daje prve napotke, ki nam bodo pomagali pri znajdenju v Rimu; dobimo pa še nalogo, da s srčki okrasimo naš avtobus. Da smo bili opazni že na daleč in deležni zanimivih pogledov, je najbrž jasno, ane? :)


Po tem naj bi zaspali. Nekaterim je uspelo, nama šele kasneje. Avtobus je pač avtobus in poleg tega ni eden takšnih, kot sva jih navajena iz gimnazijskih časov (beri: tisti je bil veliiiiiiko bolj udoben). V manjših intervalih se nama je nekako le uspelo za silo naspati. 

Zjutraj prispemo v Rim in se podamo na trg sv. Petra. Vsi vemo, da je tisti prostor zares mogočen, ampak moj prvi komentar je bil: "Pa je res manjše, kot v Afriki!". Če jaz, ženska brez občutka za mere to opazim, mora biti razlika res očitna. In tudi je. [levo: Rim, desno: Yamoussoukro, Slonokoščena obala. Več o tej cerkvi sem zapisala tukaj.]


Na trgu sv. Petra zavzameva najina sedeža in se sončiva. Do začetka programa se spoznava s še enim parom in umirjeno klepetamo. Trg se vedno bolj polni, s tem rastejo tudi navdušenje in pričakovanja. Ob enajstih se prične program, priprava na srečanje s papežem. Ples, petje, pričevanja,... Ne posvečava jim veliko pozornosti in se še vedno pogovarjava s parom, ki sedi poleg naju. Občudujeva nebo, ki je brez oblačka in ugibava, koliko ljudi je trenutno tukaj. Vedno bolj nestrpno pričakujemo papeža, zato stojimo na stolih in gledamo naokrog ter ugibamo, iz katere smeri se bo pripeljal.



Čez dobro uro se na trg končno pripelje papež. Dogajanje se nadaljuje s še več pričevanji, nagovorom škofa in nazadnje spregovori tudi papež. Ker sem ugotovila, da ima zapisano besedilo moj dragi, bom to kasneje še dodala. Ko se je končal ves program, pa se je papež še s papamobilom malo zapeljal po trgu in nas blagoslavljal ter nam mahal. Nepozabno! :)



Po končanem praznovanju za Valentinovo se množica napoti ven s trga sv. Petra. Glavna ulica, po kateri se pride to trga, je nabito polna. Poiščeva še nekaj za pojest, nato pa se počasi in z užitkom sprehajava po Rimu. Angelski grad, ozke uličice in črnci z njihovo robo so naju spremljali skupaj s soncem. Ko je sonce zašlo, pa sva spila še eno kavo in napisala razglednice.


Zvečer smo se z avtobusom odpeljali do hostla. V posteljo sem šla takoj, ko je bilo mogoče in spala kakšnih 11 ur. Luksuz! :)

Soboto sva preživela prav tako umirjeno, čeprav sva prehodila bistveno več kot prejšnji dan. Ta dan je najbolj obogatilo srečanje s prijateljico, ki trenutno  študira v Rimu in je nisem videla že več kot pol leta. Bila je najina turistična vodička in najboljša sogovornica. :) Skupaj smo se peljali z metrojem, se sprehodili do Španskih stopnic, si ogledali njeno univerzo Santa Croce, trg Piaza del populi, parlament, Forum romanum in kip volkulje z Romulom in Remom. V Fontano di Trevi nisva vrgla kovanca, pa kljub temu mislim, da se bova še vrnila v Rim. :) Za kosilo smo jedli dobro pico, nato pa pri Pantheonu še dober sladoled. Peš smo se odpravili do razgledne točke Pincho in se sprehodili skozi park. Prišli smo na drug del mesta, ki je veliko bolj umirjen oz. praktično neobljuden (v primerjavi s siceršnjo gnečo, ki vlada vsepovsod). Obiskali smo grob sv. Jožefmarija in don Alvara ter dan zaključili s sv. mašo v latinščini. Vsaj enkrat po gimnaziji mi je prišlo nekaj malega znanja prav! :) N. naju je pospremila nazaj do hostla. Upam, da se kmalu spet srečamo!

S cimerskim parom smo si izmenjali informacije o tem, kje vse smo bili ta dan, nato pa smo zaspali. 

V nedeljo smo vstali zgodaj zjutraj, pojedli zajtrk in se zopet utaborili na avtobusu. Ogledat smo si šli še baziliko sv. Pavla, nato pa smo šli k sv. maši v jezuitski center. Od tam smo se še zadnjič podali na trg sv. Petra in skupaj s papežem zmolili angelovo češčenje. 

Pa je prišel še čas za zadnje dejanje v Rimu - kosilo. Bilo je dobro, pa čeprav je bila porcija bolj dietna. 


Zadnje minute sva uspela najti še potrebne znamke ter poštne nabiralnike, nato pa smo se podali na dolgo pot proti domu... in zimi.

Ampak danes se čez zimo ne morem več pritoževati. :) Zunaj sije sonce in celo rekreacija z očali je mogoča. ;)




22 februar, 2014

Kaj pa ti praviš, kdo sem? (Mt 16, 15)

Tako kot vsak dan (no, vsaj trudim se), sem tudi danes najprej odprla mail pošiljatelja Hozana.si, ki mi vsak dan prinaša Božjo besedo na moj e-poštni naslov. Prebrala sem že tolikokrat prebrano in slišano vsebino in skušala razmišljati o njej. "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" Hmmm.  
To ni vprašanje, ki si ga zastavljam le enkrat letno, pač pa kar vsak dan. Kdo je Bog? No, na to vprašanje ne znam odgovoriti dovolj konkretno, pravzaprav odgovora sploh ne znam ubesediti. Pa še v dobro si to štejem. Čudno? Tudi prav. Tako kot tudi ne znam razložiti, kako zelo, zaradi česa in na kakšen način imam rada nekatere ljudi. Zdi se mi, kot da bi besede pokvarile vse, da več šteje tišina. "Pričeval jo bom v tišini, ko beseda ni dovolj,..." Besede niso dovolj.



Zakaj si torej vsak dan sproti postavljam to vprašanje, pa čeprav ne znam odgovoriti nanj oz. se mi zdi skoraj nemogoče odgovoriti nanj? Zato, ker si vprašanje malce preoblikujem tako, da vključim vanj mojo perspektivo. Kdo je zame Bog? Številka ena v vsem, kar mislim, delam in govorim? Nekdo, na kogar sem pozorna le, če se mi tako zazdi? Nekdo, čigar voljo skušam uresničevati dan za dnem, pa mi to od dneva do dneva (ne)uspeva? Nekdo, ki ga želim predstaviti tudi drugim ali samo nek stric, ki ga večkrat na dan čisto tiho in vmislih pocukam za brado?
Uf, koliko vprašanj! Mislim, da imam danes kar nekaj razmišljanja pred seboj. Ne bo več v virtualni obliki na blogu, dodajam pa še današnji odlomek.

Matejev evangelij 16,13-19

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast

Mr 8,24–30; Lk 9,18–21 
13 Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« 15 Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«16 Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« 17 Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« 

***

Pri omembi Petra pa se je zgodil klik. Ne, nisem več razmišljala o apostolu in o oblasti, ki mu jo je dal Jezus ali o tem, pač pa je moja domišljija zajadrala tja nekam v Rim. Po tem, ko sem si cel teden vsak dan še enkrat ogledovala slike iz Rima in podoživljala dogodke, sem se odločila, da bi prav lahko zapisala malo bolj obširno objavo. Še posebno zato, ker ima moj spomin včasih tako velike luknje, da je kar strašljivo.

Se beremo jutri? :)

19 februar, 2014

Najljubša rekreacija

Najljubša rekreacija preteklih dni (tega vikenda) sestoji iz:
  • telovadbe s sončnimi očali: iz nosa na glavo, iz glave na nos (nešteto ponvitev)


  • mahanja z blazinico za prstane, čim bolj intenzivno (nešteto ponovitev)
  • sedenja na ograji ali prestopanja po stolih (dobro za ravnotežje ;))
  • poklekovanja in priklanjanja pred tabernakljem ter grobovi svetnikov (kar nekajkrat)
  • hoje po soncu, ozkih, širokih in predvsem nabito polnih ulicah
  • skakanja v objem
  • vrtenja jezika
  • miganja z ušesi in obračanja glave
  • pisanja kartic in pisem 
  • fotografiranja
  • presedanja iz sence na sonce
  • ... 
Valentinovo in vikend sva preživela v Rimu/Vatikanu. Praznovala sva na trgu sv. Petra, nato pa se še cel vikend umirjeno sprehajala po Rimu. Sonce in 20 stopinj, lep razgled, črnci s svojimi spominki/torbicami/šali/razglednicami; cel dan s prijateljico, pogovori, pogovori, pogovori. :) Pa tudi vožnja s srčkastim avtobusom in dobra hrana. Papež ni razočaral, celo navdušil je (kot vedno) :) In moj dragi, ki mi je ves čas nagovora prevajal njegove besede je spet dokazal, da je najboljši. Tudi to, da sva bila daleč od doma, brez obveznosti in interneta, ki bi bil ves čas na voljo, je prispevalo svoje. Nekaj glavnih misli, ki nam jih je papež posredoval, pa si lahko pogledate na spodnji povezavi.



Midva sva uživala, upam, da bo takšnih priložnosti v prihodnosti še več. Še posebno za zaročence prihodnjih let. :)


Zdaj pa komaj čakam, da bom tudi v Sloveniji lahko telovadila z očali. ;)

31 januar, 2014

Januarski (na)smehi

Na novega leta dan me je moja sestra razveselila z mailom. Poslala mi je tole sliko:


Pa sem se lotila. :) Ampak takšna, kot sem, še vedno nimam kozarca in mi listki še vedno ležijo na mizi. No, vsaj opominjajo me vsak dan sproti, da moram še kaj zapisati. In takšna, kot sem, tudi ne bom čakala do konca leta, ampak sem se odločila, da "kozarček" odprem kar vsak konec meseca. Mislim, da si bom na ta način zagotovila vsaj 365 (na)smehov več, kot če bi to storila samo enkrat, 31. decembra. Vsakodnevno pisanje lepih stvari ni nič čudežnega samo po sebi, vendar je nekaj zagotovo: bolj sem osredotočena na pozitivne stvari in vsak dan posebej zvečer še enkrat preletim v mislih. :) Priporočam! :)

In kaj me je v januarju nasmejalo?


Potica. Drsanje. Fitnes. Film. Greva v Rim, jeeeeej! Gumijasti črvi. Petje "Vse najboljše" prek telefona. Še 100 dni do poroke! Urejanje fotoknjige. Koncert v Filharmoniji. Še ena seminarska je oddana. Produktivnost. Snemanje filmčkov za faks. Drsanje z Žirovci. Babičin štrudelj. God sv. Don Boska in sv. maša na Rakovniku. Slideshow lepih fotografij. Sestanek s pevci za ohcet in plesne vaje. Prijetna utrujenost. Dan treh pravnikov. J&Š in ogled vseh mogočih posnetkov Klemena Slakonje. Predstavila in opravila z izdelki za MM, končno! Po dolgem času v Želimljah - dan odprtih vrat. Knjižnica Šiška. Varstvo Škratka + koncert MPP-ja. Ukvarjanje z M. tehniko. J. ima nočne more. Zadnje predavanje v tem semestru! Šla za brez veze na faks. Hiša ima novo kopalniško omarico in zaboj za umazano perilo. Lep sms.

Nasmejalo me je vse to. K vsem tem stavkom pa sami ugibajte, kakšne vrste smeh sodi zraven. Histeričen, glasen,  sarkastičen, neslišen, do solz, hihitanje, ponosen smeh,... Ali pa samo nasmeh?

Smejte se! :)


30 januar, 2014

100.


Še 100 dni do poroke! :)

Pa si v stilu te objave poglejmo, kako so priprave napredovale v teh stotih dneh... :)

 Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:

On bi bil v obleki in z kdo ve katero lepo kravato. 
Jaz verjetno zavita v pravkar urezanem blagu bele barve... no, sploh ne vem točno, kako zdaj moja obleka izgleda.
Imela bi lepo frizuro in lep šopek.
V noge bi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa. Tudi za čevlje ne vem, v kateri fazi izdelave so.
Poročila bi se v naši cerkvi in poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal čas in nikamor se nam ne bi mudilo, saj sva datum spremenila in resnično upam, da zdaj dogovori držijo...
Pelo bi največ 10 deklet kakšnih 30 pevcev. Thumbs up za prijatelje! :)
Imela bi najboljšega fotografa
namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnega in nadela bi si najlepše prstane.
Torte ne bi bilo, piškoti in večerja bi bili slastni;
namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i, - skrajni čas, da jih narediva!!
namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.
Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba, zabavali bi se ob super glasbi
in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figure bili že precej lepi za pogledat.
Na poroko bi bila skoraj v celoti ne še dovolj pripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.
...

Torej, ena super zanimiva poroka s super hudimi fotkami, ob katerih bi se zabavala še celo življenje.


Mah, neeeeee, to še vedno ni to
Še 100 dni, pa bo to to, kakorkoli že bo.


Jaz verjamem, da bo lepo!

---
A ni danes lep dan? Ko bi bil le tudi čez 100 dni (letnemu času primerno lep dan). :)

21 januar, 2014

Dan treh pravnikov

Moj večer izgleda takole (za tiste brez domišljije - v skodelici je vroča čokolada): 



Za mano je bogat dan, oh kako zelo bogat. Pa ne tiste vrste kako-zelo-sem-bila-produktivna-in-naredila-veliko-stvari-poleg-tega-pa-sem-pridno-študirala-in-zdaj-vse-znaaaaaaam bogat dan.

Začelo se je z dolgim jutrom, nadaljevalo z nekaj opravili za faks; potem sem s prijateljico lep čas sedela na kavi iz avtomata in bila priča njeni iznajdljivosti ob tem, ko ji ni uspelo avta spraviti iz parkirnega boksa [če se slučajno znajdeš v taki situaciji: počakaj, da pride mimo tip v mini cooperju ali kakšnem drugem avtu in ga prosi, če ti avto zapelje ven, ker si videla, da je tooook dober voznik! :D]. Carka! 

Današnje popoldne pa je bilo zame popoldne treh pravnikov. 
Najprej sva se moj mož po civilnem pravu in jaz odpravila na obisk k duhovniku in pravniku (oboje v eni osebi). Cilj obiska: obisk + pogovor + prošnja za vodenje poročne maše. Check, check and CHECK! :) 
Zvečer sem imela 20 minut telefonske konverzacije z drugim pravnikom + diakonom (oboje v eni osebi). Cilj telefonskega klica: obvestilo o novicah v zvezi z zgoraj navedenim obiskom + pogovor + dogovor o kavi. 3x check! :)
In tretji pravnik? Moj dragi, seveda. :)

Res je bil lep dan. Pa čeprav morda ne izgleda nič nenavadnega. Kljub temu, da s perspektive faksa res izgleda le kot obupno neproduktiven dan, sva opravila pomembne stvari; sama pa sem ob vroči čokoladi in pisanju premlela še veliko stvari. Konec koncev pa, danes je enaindvajseti, triinšestdesetič. Manca V. je stara en mesec! :)

18 januar, 2014

Liebster Award

Včeraj sem dobila še en mail, ki me je obvestil, da je Neža napisala pod mojo zadnjo objavo še en komentar. Hm, le kaj? Nagradila me je z nagrado Liebster Award. Hvala, Neža! :)






Pravila za Liebster Award:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga.
2. Navedi 11 dejstev o sebi.
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator.
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti.
6. Nominirancem na njihovem blogu napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani.



Torej, 11 dejstev o meni:
1. Imam fobijo pred kostmi! Ribje, živalske, koščice v sadju,... Rajši porabim trikrat več časa in meso odstranim z vilicami in nožem, kot pa da bi z roko prijela za kost in si olajšala delo.
2. Znam brati z ustnic.
3. Moja soba je le redko lepo pospravljena. Večino časa v njej vlada ustvarjalni nered.
4. Ponoči zdržim dolgo pokonci in zjutraj reees težko vstanem.
5. Včasih kupim kaj samo zato, ker je pač moderno.
6. Trenutno sem "na pol" poročena.
7. S poročnim prstanom na roki sem sposobna seminarsko nalogo natipkati hitreje, kot brez njega. 
8. Moja to-go hrana so chocolate chip cookies in jogurt. Oboje merkatorjeve ali sparove blagovne znamke. (Hello, študentska denarnica!)
9. Nič me ne sprosti bolj kot glasba + volna + pletilke.
10. Vse stvari delam precej počasi in zadnji moment. 
11. Z leti postajam vedno bolj narodno zavedna.


In še moji odgovori na vprašanja. In ja, odgovarjala bom v slovenščini; upam, da te ne moti, Neža. :)

1. What's your favourite nail polish colour?
Težko rečem. Če se pa že ravno moram odločit, naj bo rdeča.
2. What colour is usually your bed?
Oranžna! :)
3. Which season of the year is your favourite?
Poletje - sonce, morje, jutra brez budilke,... Jaaaaaaa!
4. And which tv series is your favourite and which season of it? 
The Big Bang Theory, najbolj všeč mi je 6. sezona (do zdaj...).
5. When you dream do you dream from your perspective or a third person's?
Hm, kaj pa vem; ne sanjam pogosto in tudi takrat se sanj ne spomnim.
6. In Winter, do you prefer cozy living room or snow covered hilltops?
Cozy living room!
7. What is your favourite food?
Testenine s piščancem in sirovo omako.
8. Which country is your dream one to live in?
Slovenija! :)
9. What is the furthest destination you ever travelled to?
Afrika, Slonokoščena obala. :)
10. Who is the most important person in your life?
Moj fant/zaročenec/mož. <3
11. Which Disney princess is your favourite?
Na to vprašajne pa SPLOH ne znam odgovoriti! Sorči... ;)

Zdaj pa 11 nominirancev... Ha, ta bo težka! Sploh ne spremljam toliko slovenskih blogov, tuji imajo pa vsi precej več kot 200 spremljevalcev. In ker ne maram početi stvari samo zato, da se zadosti pravilom, bom nominirala le 8 blogerjev. Za vse te bloge vam garantiram, da so vredni branja od prve, pa vse do zadnje objave! :) Prva blogerka ima super stil, druga obvlada iskrenost v pravem pomenu besede; tretji ima v svojem kratkem življenju za sabo že precej dogodivščin (na blogu pa samo eno objavo, ti-ti-ti); četrta je ustvarjalna na precej področjih. Pete v živo sploh ne poznam, njeni zapisi pa so uau, s šesto sem v gimnaziji uspešno vodila pošto, ki je imela stalno relacijo pod šolsko klopjo; s sedmo morava končno na najino prvo kavo; pri osmi pa težko pričakujem naslednji del njenega spletnega romana. 
(Za vse, ki ste nominirani že drugič - ne bom užaljena, če na moja vprašanja ne odgovorite, zagotovo bom uživala tudi ob branju odgovorov na vprašanje, ki vam jih je zastavil kdo drug.)

2. Marinka
3. Matija
6. Luc^^
8. Sabina

Moja vprašanja za vas so:
1. Čemu v življenju trenutno posvetiš največ časa?
2. Kaj ti gre pri internetu najbolj na živce?
3. Česa se najbolj razveseliš?
4. Kaj narediš, ko je za tabo res naporen dan?
5. Na kateri dosežek v svojem življenju si najbolj ponosen/na?
6. Če bi lahko bil/a žival, bi bil/a...?
7. Kos oblačila, ki te nikoli ne razočara je...?
8. Katero je tvoje najljubše gospodinjsko opravilo?
9. Kakšno vreme te najbolj uspava?
10. S kakšnim pisalom najrajši pišeš?
11. Spiš z nogavicami?

Se že veselim vaših odgovorov! :)