Zadnje dva dneva sta bila ŠE BOLJ HEKTIČNA. Poleg vsega (odštejmo samo te nakupe, OK?) sem se intenzivno pripravljala na konzultacije iz sociologije. Ker sem 3 dni na teden v celoti na faksu, mi ne preostane drugega, kot da ostalo opravim ponoči. Pa sem šla v knjižnico, v CTK, ker je odprta do polnoči. Brala sem skoraj cel ponedeljek, v torek že 3 ure pred faksom in še 6 ur po faksu. Poleg socioloških znanj sem preko prijaznega varnostnika spoznala, da v knjižnici niso dovoljene pločevinke in da morajo pijače imeti zamašek. Za primer, da ima kdo epilepsijo in bi se vsebina pločevinke razlila po velecenjenih zapiskih. Oz. nimam pojma, kakšni so njegovi argumenti. Vem samo to, da si je dal blazno veliko opraviti z mojo PRAZNO pločevinko. Se je vsaj naša miza nasmejala. :D Ko se mi je začelo mešati od vseh Jazov, Najdazov in Onih, sem se odločila, da se odpravim domov. Nič lažjega, ane? Sploh ker bus pride že čez 3 minute, kakšna sreča! Ali pa tudi ne... Da bo prišel čez 3 minute je na tabli pisalo še nadaljnih 20minut. Nekdo je zakuril smetnjak, zato je čakanje spremljal v dimu in vonj po smeteh. Končno sem se naveličala, se usedla na drug avtobus, od Žal do doma pa šla peš. S čimer sicer res nimam težav, ampak ob taki stiski s časom me vsaka malenkost spravi v slabšo voljo.
Kljub daljšem odmoru z branjem nisem nadaljevala. Dobro, bom pač zgodaj vstala, saj je v končni fazi res vseeno, če grem kasneje spat ali če prej vstanem - noč bo v vsakem primeru prekratka.
Budilka je zazvonila ob 4.00. Saj ne da bi videla, imela sem namreč zlepljene oči. Vnetje, kako prikladno. Nekam čudno se mi je vrtelo v boleči glavi, poleg tega pa me je še zvijalo v želodcu, bolelo me je grlo... Za nikamor! Kaj sem hotla, napisala sem sms sošolki in spala naprej. Spala cel dan. Če nisem spala, sem ležala. Bi malo prebrala članek? Ni govora! Pospravila sobo? Nikakor. Jedla? Neee. Napisala nekaj vabilc? Roka ne dela. Po dolgem času malo brala? Ne hvala, me bolijo oči. Šla za nekaj časa v kopalnico in se uredila? Ne bo šlo. Sicer pa, zakaj bi se trudila, za v posteljo so moji lasje čisto dovolj bleščeči in lica roza-stresno obarvana. Skratka, sem prava bolna lepotica. Sarkazem.
Vem, da bodo tudi posledice vsega tega HEKTIČNE. Še 50 dni do poroke, sem si govorila v petek. Še 7 tednov do poroke, sem razmišljala v soboto. Čez 7 tednov bo prvo skupno nedeljsko popoldne že za nama, sem ugotavljala v nedeljo zvečer. Danes je samo še 44 dni.
Dela je še veliko. Vest, ki je zadolžena za faks tuli kot opoldanska sirena vsako prvo soboto v mesecu. Za nadoknaditi je veliko in dela bo vsak teden le še več... Voda mi ne teče samo v grlo...
...vam pa vseeno optimistično maham iz nje in vse lepo pozdravljam. :)
Po dolgem času sem napisala nov blog. Sej res, kaj bi pa sedaj počela?! Grem spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar