Deseti, petič

Ko sem si z obleke očistila nekaj cvetnih listov, sem se znašla pred množico ljudi in nisem imela pojma, kam naj sploh pogledam. Povsod sami nasmejani obrazi, pogled  mi je begal na vse strani in morda sem se pri vsakem obrazu ustavila za kakšno sekundo. Najin super fotograf je izkoristil trenutek zmede in naročil, naj se postavimo za skupinsko fotografijo. OK, mister! ;-)

Nato so sledile mnoge čestitke in mnoga darila. Ljudje so kar čakali v dooolgi vrsti. Marsikomu sva se smilila in marsikdo me je vprašal, če sva se namatrala. Prosim vas lepo, NIKAKOR NE! Vesela sem bila vsakega obraza, vsakega nasmeha, vsake dobre in iskrene želje. To je bil edini del dneva, ko sem lahko vsakemu gostu posebej namenila minuto ali dve. Tako malo v primerjavi s tem, kar so oni meni namenili pred tem, tisti dan in mi namenjajo še zdaj. 

Oooooooo... :-)

Majhne punčke so plesale, starejši in modrejši gostje pa so lahko uživali ob kozarčku penine in drugih majhnih dobrot. 

Tako kot vse, je tudi ta del dneva minil v hipu. Že je bil čas, da se usedemo v avto in se odpeljemo na grad Fužine, kjer smo se veselili na ohceti. 

Pločevinasto presenečenje :-)

Se beremo čez en mesec! :) [ali, optimistično rečeno, že kaj prej ;-)]