Deseti, prvič

Na ta lep poletni večer sedim na balkonu in v družbi kresničk gledam zvezdno nebo. Nasproti mene sedi moj mož - njegov obraz, tako kot mojega, osvetljuje svetloba ekrana. Razlika je v tem, da on piše diplomsko, jaz pa blogam (namesto, da bi se učila, jaojao).  Preden začnem, pošiljam vsem soblogerjem en lep pozdravček! J

Ja, en mesec je že naokoli! Takole je bilo…

Zjutraj sem se zbudila in nekaj časa nisem dojela, da je ta težko pričakovani dan naposled le prišel! Najprej sem pojedla zajtrk, nato pa odšla k frizerki. Ko mi je uredila frizuro, me je doma že čakala vizažistka. To so bile najbolj tihe ure tistega dne. Razmišljala sem… Zakaj delajo takšen pomp iz poročnega dne? Saj ni nič takšnega… Pač, lepo se bom uredila, dala nase poročno obleko in se poročila… Vsi bomo lepi, zabavali se bomo in veliko plesali. Ampak saj se imamo velikokrat lepo, s tem krogom ljudi, ki sva ga povabila, pa itak vedno uživamo. Res, prav nič posebnega ni…

Čas je pospešil svoj tempo in tišina je postala preteklost. Za stenami naše hiše je postajalo vedno bolj živahno – prišla sta Klemen in M., oči je skuhal dobro kosilo, vsak izmed nas pa je urejal še zadnje malenkosti.  

Ko sem po kosilu prišla v sobo, sem se pogledala v ogledalo in si rekla: Ja, to je TO! To je najin poročni dan! Poročila se bom! … in vse čudne jutranje misli so bile pozabljene.

Čez nekaj minut sem izgledala takole…

… in bila sem pripravljena, popolnoma.

Nadaljujem čez en mesec. ;-)