29 marec, 2013

Finnaly Friday!

Dragi petek, hvala, ker si prišel. V vsej svoji veličini, veliki petek.

Ne bom pisala, kaj se je zgodilo vsak dan posebej. Vsak dan se je dogajalo eno in isto: faks - učenje - delo - spanje,.... in še enkrat od začetka. No, naj ne zanemarim veliko prehojenih kilometrov. Teh je bilo res veliko. In zapravljenega denarja, zavoljo zdravega življenja in enega toplega obroka dnevno. In definitivno premalo spanja. Že cel teden imam isti lak, ki (ne, a res), že razpada. Vsaj pod tuš sem utegnila iti, pa umit zobe. Jej! Ok, se že ponavljam kot pokvarjena kaseta. 

Ker se vedno najdejo tudi svetle lučke v vsej temi, je bilo tudi pri meni nekaj svetlih izjem. Kosilo s prijateljico, dopisovanje s fantovim sošolcem (nič jst kriva, on je začel!), ustvarjanje s čokolado, nešteto kavic iz kavomata... :) In pa, preračunavanje, kdaj približno bi spet lahko šla v Afriko. To po zaslugi Izabelle, ki mi je danes poslala njen zapis o Afriki. Priporočam! In prepričevanje fanta, da je to res dobra ideja in če bi šel z mano... :D

Sicer pa, zakaj se sploh pritožujem? Danes se spominjamo, kako je Jezus umrl na križu, za tem, ko je bil že izdan, obsojen po krivici, bičan, tepen, obravnavan nehumano do konca,... In jaz se pritožujem, ker imam na nohtih 5 dni star lak. Epic fail.

 


28 marec, 2013

Messy

It's a big fat mess everywhere around me.

In my timing,
my studying,
my eating,
my working & money.
My language is still English (?!?). My dreams will be hopefully in slovene. Yawn.

My priorities are weird,
my soul empty,
my hearth is lost somewhere in my body.

My minds are everywhere, but just for a second and a half, and just with unimportatn things.

My feets are sore,
so is my back and oh wait,
my head hurts.

Computer will turn off, phones battery is low too. Anything else??

Too much of everything... But tomorrow will be another day. Good night.

_________________
Se priporočam za korigiranje slovničnih napak. Jutri.

22 marec, 2013

Finally Friday!

Uf, končno petek!! Takole je bilo:

V ponedeljek sem bila cel dan na faksu. End of story. Aja ne, ponoči nisem mogla spat :-/ In kakšen je bil scenarij v torek zjutraj?

9. 36
Oooo, šiiiiit!
[po telefonu, hripavo] "Hello..."
"Hi! Everything is OK?" 
"Hmm, nooo. I overslept."
"Oh, OK. Don't worry, you will come tomorrow." Bla bla bla. Adejkrneki!

V sredo nisem zaspala in razen predavanj sem bila ves dan varuška. :)

V četrtek je bil enaindvajseti. + tak dan, ko se mi je dalo malo bolj uštimat + tak dan, ko je najboljši obisk prišel kar nenapovedano +  tak dan, ko sem šla po dolgem času spet na fitnes. Kok je blo pa to zakon! :)

Danes,  v petek, se je zgodil čudež. Na faks nisem zamudila, ampak sem prišla pol ure prej. Mi je profesorica (mimo grede, ful me ne mara) povedala, da zato, ker me v sredo ni bilo na predavanjih [o ne,kje pa, pa tik pred njo sem sedela, v prvi vrsti!] oz. že nisem nje poslušala. [A smo v vrtcu, ko me že tako vzgaja?] "Kolegica, kr v miru, pejte na eno kavo, pa bo pol ure hitr okol, nikamor se ne mudi." Ja veš de, zihr izgledam tako, kot da hočem še tisto sekundo dobit dozo vseh njenih modrovanj v možgane. Kot da me res zanima, kolikokrat je imela uši in katerega ginekologa ima in... in... Ja. Kasneje je seveda začela predčasno.
Pol sem končno kupila kavo. In namesto kosila jedla kokice. In šla v trgovino, mal firbcat. In šla na fitnes. In šla merkat. :) Mali je bil priden, as always. :) Njegova mati me je prosila, če v fotrovi omari naredim malo reda. OMG, to pa je omara! Imam slikano, pa ne bom objavila... Vse nametano, stlačeno. V glavnem, ta omara je res rabila malo reda. Dobro, zmečem vse ven, zložim in dam nazaj noter... 2/3 vsega, ostalo pa še čaka na likanje, ker je preprosto preveč zmečkano za zlaganje. Hm hm. In ko prideta domov, se midve smejiva, on pa flegma. Ker nima pojma. Razen tega, da ga nekje čaka presenečenje. Ojej.



21 marec, 2013

Enaindvajseti, triinpetdesetič

Danes je enaindvajseti. Pred triinpetdesetimi meseci sem sedela v razredu, danes pa sedim v sobi in spet gledam slike, ki so nastale enkrat v obdobju teh triinpetdesetih mesecev. Uau, veliko jih je! :) Berem "ta lepe sms-e", tudi teh ni malo. Enkrat sem jih nekaj že zapisala, tlele. :D
Hvaležna sem in vesela, ker še vedno praznujeva obmesečnice; še vedno oponaša moj "Ja!" (ko me je vprašal, če bi hodila z njim); še vedno si dnevno izmenjava xyz smsov in se skoraj vsak dan tudi pokličeva. Za razliko od takrat pa se vsak dan ne vidiva... Ampak tako je. Pa saj ni slabo, pravzaprav je čisto super, da znava biti vsak dan skupaj (prvi 2 leti), nekajkrat na teden skupaj (drugi 2 leti), pa vmes tudi daljši čas narazen, pa zveza še vedno funkcionira. Še vedno pa je v igri tisti čas, ko bova spet vsak dan skupaj, until death do us part. Koooomi čakammmm! :)


Love does not consist in gazing at each other
but in looking outward together in the same direction.
Antoine Saint - Exupery

19 marec, 2013

A bi gledala film?

Tako se je glasilo vprašanje moje sestre.

Ja, zakaj pa ne! :) Če ga začneva gledat ob devetih in to pomeni, da ga bo pred polnočjo konec in grem še pravočasno spat, sploh ni težav. 

Ookej! :)

In sva gledali The Graduate, končali ob enajstih in točno čez pol ure sem bila že v postelji. 23.30. In zdaj? Ura je 3.30, jaz pa še ne spim. Grrr! Jah, kaj pa vem, mogoče se mi maščuje nepospravljena soba, ki naj bi jo pospravila zvečer. Dobro no, jo grem pa zdaj! Ampak potem pa spat, 6.30 bo še prekmalu tu. :-/


17 marec, 2013

Celibat

Pri očiju v službi so se kolegi pogovarjali o novem papežu in o tem, katere nove reforme bo morebiti izvedel.

Aaah, še en zarukanec, ki ne bo dovolil evtanazije in splava!

Tudi porok med istospolnimi pari ne bo legaliziral.

Niti ločitev kot jo poznamo v civilnem zakonu ne verjamem, da bo možna.

... ... ...

Mogoče bo pa vsaj celibat odpravil...

Ja, to bi bilo pa res možno. V protestanski cerkvi imajo že ženske duhovnice, tako da bodo verjetno tudi v katoliški kmalu!!!


Ojoj, nepoučenost.

16 marec, 2013

Finally Friday!

Pa je teden spet naokoli! :)
V ponedeljek dopoldne sem vozičkala. Kako dobra zadeva, komaj čakam na moje otroke! :) Hodiš v miru, nikamor se ti ne mudi; gledaš bitje, ki se počasi uspavava in po milimetrih zapira oči. Potem se počasi obrneš in hodiš še do doma. Bitje še naslednji dve uri spi, zbudi pa se 5 min pred prihodom mamice. Kok super! :) Popoldne sem bila seveda na faksu, ampak nekaj ni bilo v redu... Kar naprej sem imela kurjo polt, ne glede na to, koliko sem bila oblečena. Grrr.

V torek je bil v Cankarjevem domu Kulturni bazar. Po študentski dolžnosti sem se ga udeležila in moram reči, da mi je bil razen redkih izjem všeč. Zares. Po štirih urah sedenja je sledilo kosilo, nato pa ura in pol sprehajanja po štantih in iskanja novih informacij. Po tem so me seveda bolele noge, kaj pa drugega! Usedla sem se na klopco in začela odpisovati na vse SMSe, ki so prispeli čez dan. Med pisanjem se oglasi gospod, ki je sedel dva sedeža levo od mene:
"Lepe barve pulover imate. Res je lep, tak, poživljajoč."
"Hvala."
"Ne, res je lep. Prav poživi vas."
"Hvala." [Si bom zapomnila, ja.]
"Vidim, da imate več kot tri barve na sebi, to pomeni, da ste duhovno in čustveno zelo bogata oseba."
[Hm, zanimivo...] "Hvala, gospod."
"Zakaj pa imate toliko barv?"
"Hm, pač, tako mi je všeč..."
"Aha. Ampak veste, frizura vam pa ne ustreza preveč. Imate obraz bolj primeren za ne-vem-kakšno-frizuro-že."
"Hm, no ja, meni je všeč." [Res sem prosila za mnenje, a ne?]
"Kaj pa pulover, ste si ga sami kupili ali vam ga je kdo podaril?"
"[Abošdalžeenkratmir???] Kupila sem ga."

Potem me je "nekdo poklical" in morala sem se javiti. Potem sem seveda vstala in poiskala kolegico. Uf! Ko prideva čisto do konca poti, srečava še eno sošolko, ki pove, da za vogalom delijo zastonj kavo. AaAaAaaaa? TAKOJ greva in se postaviva v vrsto, na začetku katere utrujen tip toči skodelico za skodelico. 
Hvala, hvala, hvala za to kavo! Zbudila me je ravno toliko, da sem šla kar peš domov in imela prav prijeten nočni sprehod. In mi pomagala toliko, da sem še do enih zjutraj s fantom pregledovala njegovo seminarsko nalogo. 4 ure sva dva pregledovala seminarsko nalogo!! Ker je profesor menda našel nekaj tipkarskih napak in se spustil na malce preveč nizek nivo sporazumevanja. Ja, res, nekaj malega jih je bilo. Komaj sva jih našla, k-o-m-a-j. Ampak nobene vsebinske! Itak, da ne, moj fant je najboljši! :) [no ja, če je profesor sploh bral, seveda...]

V sredo sem bila malo doma, potem pa še malo več časa varuška. Proti večeru mi je postalo že malo dolgčas, ker se je fantek kar sam zamotil in... šla sem na fb. In kaj zagledam? "Viva il papa!" Whaaaat? Že? Zakon! Takoj, ko sem zaključila, sem poklicala domov in vprašala, kdo je. Seveda še niso vedeli. Ampak eeej, papeža imamo! In sem spet dobila kurjo polt in jo imela vsaj še eno uro. :) Za to pa ni bil kriv samo papež, ampak tudi lepi glasovi, ki sem jih poslušala na koncertu v uršulinski cerkvi. Noro! :)
In hvala Bogu za tegale človeka... Meni je všeč izbira kardinalov oz. Svetega Duha, zelo mi je všeč! :)

Kurja polt me ni zapustila niti v četrtek. Dobila sem še vročino in cel dan preživela v postelji. Jej! (Not!) Zvečer me je obiskala prijateljica, tako da dan čisto zanič le ni bil. Ob kokicah in čaju (zanimiva kombinacija, vem!) sva pogledali slike iz Afrike in rekli par besed. Za lahko noč me je razjezil mail od profesorja, ki je v seminarski nalogi od torka našel še neke napake... Mislim, bolj napake iščočega profesorja pa še ne! :-/ 

In danes, v petek? Faks sem preskočila, popoldne sem šla na obisk h škratku, se malo z njim igrala, zvečer pa gledala dramsko igro na bivši osnovni šoli. Igrali so perfektno! In potem, ko naj bi že pisala tale blog, sem z bratom padla v dve uri dolg pogovor o... Vsem možnem! :)

Ampak zdaj je pa čas za spanje... Jutri imam faaaaaks! 


09 marec, 2013

Filharmonija

Včeraj sem, namesto pisanja "Finally Friday!", tri ure preživela v Filharmoniji. Nisem nastopala, kot tolikokrat prej, včeraj sem bila sama na koncertu. In, groza, več stvari bi lahko skritizirala kot pohvalila, obup!
Kot prvo, kdo na tem svetu sestavi program za 3 - urni koncert? Da ne bo pomote, glasbo imam zelo rada in ne naveličam se je hitro, res ne. Koncerti, kjer nastopajo otroci in kjer je v občinstvu še več otrok, pa res ne morejo biti tako dolgi!
Kot drugo, tretje in n-to se sprašujem, kje je obtičala olika ljudi.
Vstajanje, odhajanje iz dvorane, presedanje, šepetanje, šumenje z vrečko od bonbonov, prihajanje nazaj v dvorano. Ustvarjanje situacije iz filma The Intouchables, ko mora cela vrsta vstati samo zaradi tebe, da lahko prideš na svoje mesto.  To bi bil lahko splošen opis dogajanja v dvorani. Poleg tega pa še marsikaj. Sosed na levi, ki je s svojo tablico najmanj 3682 krat prečekiral facebook in twitter. Gospod pred mano, ki je izvajal taisto aktivnost na telefonu. Pisal smse, čekiral vse možne spletne strani, bral informacije od glasbenih šol, ki so se predstavljale,  gledal fotografije. Gospa pred mano s tremi majhnimi otroki, ki jih je ves čas mirila, mož na njeni desni pa kot, da se nič ne dogaja. Boga ženska, ne vem, če je kaj odnesla od nastopa.
Organizacija na psu. Najprej nekaj solistov, nato 10 minut čakanja, da so hostesi pripravili oder za orkester, potem pavza. Po pavzi spet orkester, nato pospravljanje stolov, točke solistov (+ moj bratec! :)) in nazadnje spet 10+ min za pripravo odra za nastop še enega orkestra.

Bi bilo prezahtevno priti točno, izklopiti telefone in poslušati otroke, ki so pred tem veliko vadili in se pripravljali na nastop? Bi bilo prezahtevno zaploskati vsem otrokom in ne le "svojemu"? Bi bilo prezahtevno organizirati koncert tako, da se prostor za orkester pripravlja in pospravlja samo enkrat? Hmm, v naših časih to ni bil problem... Pa to sploh ni daleč nazaj!

Ampak glasba je pa zakon! :)

03 februar, 2012

Nočno izpitno obdobje

Izpitno obdobje je obdobje, ki se pojavi trikrat na leto. Prvič januarja, naslednjič junija ter nazadnje avgusta. Med izpitnim obdobjem pa se dogajajo bolj ali manj človeške stvari. No, zadnjih 24ur pred izpitom se prav gotovo (pri meni) dogajajo manj človeške stvari.

Sem nočni človek. "Noč ima svojo moč." - pri meni to prav gotovo drži! Kajti najraje se učim ravno ponoči. Takrat je mir, nihče te nikamor ne preganja, hrano in pijačo si vzameš po potrebi. Mimo grede ne poklepetaš še s petimi družinskimi člani ter si posledično ne preženeš študioznega vzdušja in zbranosti. Moje najbolj produktivne ure so 20.00 - 04.30. Takrat se najraje učim; nato spim do kakšne enajstih, nekaj malega pojem, gledam kakšen film, kaj dobrega preberem, se s kom dobim. Popoldne bluzim, ali pa kar spim - je še najmanj škodljivo, hihi. Razen če sanjam kakšne traparije.

Vendar to je praksa , ki bi jo nadvse rada spremenila. Zavedam se, da ne bom mogla celo življenje delati ponoči in spati podnevi. Zato sem se na vse pretege začela učiti podnevi. Doma seveda ni šlo. Torej - knjižnica. Kar pomeni, da je treba zgodaj vstati, sicer ne dobim prostora; to je dejstvo. Zgodnje vstajanje ... hmm... no ja, budilka je moja največja sovražnica. Kdaj jo kar preslišim, drugič prestavljam v nedogled.

Ampak, če je treba, je treba. Vstanem, se lepo oblečem, nalakiram nohte, uredim frizuro, včasih tudi make up. Saj vem, da se grem samo učit. Ampak, to je edini čas, ki ga imam samo zase. Vse naslednje minute v dnevu so zasedene. Poleg tega pa: lepa obleka mi pomaga k lepšemu sedenju (ne moreš sedet ves zgrbančen, če imaš lepo obleko), nalakirani nohti pripomorejo k boljši koncentraciji (če so au naturel, jih skos gledam in krneki mučim; tako so pa rdeči, roza, modri, bež,... ni panike!), frizura in make up pa me opominjata, da se ne smem čohat, ker se s tem samo uničujem. :P

Pojem zajtrk in grem na bus. In v knjižnico. Zasedem svoj prostor, izvlečem ven markerje, barvne listke, samolepilne listke, knjige, skripte, zapiske... S pomočjo njih bom prav gotovo postala modra, verjemem, da celo v različnih odtenkih :D SVAŠTA! In začnem... Mine ena ura, mine druga ura, mine tretja ura. Potem pa - čas za kavo, WC, cornyja :) Nato pa spet naprej. Sledi kosilo. Spet učenje. Pavza vsako uro, koncentracija ne dela več.

Ob 18.30 imam vsega dovolj, zato pospravim svoje stvari in spokam ven. K maši. Idealno za odpočit možgane. Nato pa domov. Ker na Bavarcu zamudim avtobus, grem peš do glavne postaje. Iz Konkurence prijetno zadiši, vendar me ne premami; namenim ji le utrujen pogled in hodim naprej. Ko pridem domov, pa samo spat.

Dva tedna mi je nekako uspevalo. Ampak ker sem imela danes izpit in sem bila včeraj zelo lenobna, sem se odločila, da bom izkoristila NOČ, za katero vem, da je vedno produktivna. Začela sem ob 22.00 in delala do 5.00. Vmes sem si vzela le toliko odmora, da sem si skuhala eno kavo, za boljši učinek pa sem šla še pod vroč tuš. Naredila sem več kot vse dni prej skupaj. :) in tudi izpit je šel, manj kot 8 ne sme biti. :)) Skoraj težko je verjeti, da se da tako elegantno speljati stvar. Ja, noč ima svojo moč. :) Pa še modra je. :) Ha! Tisti, ki pa mislite da je črna, naj pa povem samo to, da takrat resnično dojamem vse, kar je črno na belem. ;)

05 november, 2011

Pogovor med medvedki

Študentsko življenje zna biti zelo zanimivo. In čeprav smo študentje polnoletni in nasploh odrasli, samostojni in blazno resni, odgovorni in oh in sploh; zdaj že čez 20, nam še vedno (bolj ali manj pogosto) udari na otročje. :D In to brez alkohola.:)

Torej:
čas dogajanja: petek zvečer
kraj: stanovanje sošolke in njenega moža (ja, nekateri imajo srečo in se zgodaj poročijo :) jst bi se tud. )
udeleženci komedije: Bella, B., K. in njen mož, seveda (ki je -mimogrede- računalniKar, kot bi rekla naša profesorica za IKT, lepo prosim) in seveda: TRIJE MEDVEDKI. :) Manca, Blaž in Lisko (ki je v bistvu kuža).

In kaj naj bi počele 3 študentke + en mož v petek zvečer? No, glede na to, da so študentke, je logično, da se morajo veliko učiti. No, pa se NISMO učile. Vsaj ne zares.:) Delale smo seminarsko nalogo, in sicer: montirale filmčke. Smo 3 ženske, 2 od teh sva totalno antitehnična tipa (če malo pretiravam). No, pa tudi tretja ni imela ravno veliko pojma o montiranju filmčkov. Dobro, da ima moža računalniKarja, ki nas je podučil te umetnosti, ki  to ni; ker je stvar res zelo enostavna. :D In ker smo zelo pametne (ena je celo (znanstveno dokazanonadarjena), smo zelo hitro skapirale celo zadevico. :) Kar pomeni, da smo si vzele bolj na izi. Mislim, da se nam je takrat utrgalo. :D

Vsaka vzame enega medvedka: Bella Manco, B. Blaža in K. Liska.


Manca: Jeeej, punce so pa filmček sestavile!
Lisko: Pravzaprav ga je računalniKar!
Manca: No ja, prav imaš. Dejmo mu zaploskat wiii!
... ... ...
Manca (si razteguje ušesa)
Lisko: Zakaj mi kažeš tvoja umazana ušesa?
Manca: Ne, ne, ravno sem si jih umila, zdaj jih sušim.
Lisko: Ojoj, a to pomeni, da je moja kopalnica spet umazana?
Manca: Ja, tako nekako. Ampak saj si itak ti na vrsti za čiščenje.
Lisko: weee :(
... ... ...
Manca: Lisko, zakaj si tako majhen, če si pa star 20 let? A maš osteoporozo?
Lisko: Ne. Pa ne delaj se norca, starejše je treba spoštovati. Tudi, če sem manjši od tebe in imam hripav glas.
Manca: Kako pa je možno, da si toliko star kot mami?
Lisko: Ne vem. Mami mi noče povedati, kako se naredi otroke. Pa še gledati ne smem, ker mi vedno preusmeri pogled.
Blaž: Ja, meni tudi. In nikoli ne pozabita narediti tega. Očitno neke vrste predigra.
... ... ... itd, itd, itd.

HAHAHA :D

B.: Bella, daj pelji me v študenta, preden se zaklenejo vrata.
Bella: ja, bolje da res, če ne bosta morala K., in računalniKar še nekomu preusmerjati pogled oz. ga obračat stran. :D
No comment.


Torej, rabi kdo inštrukcije ali pomoč pri montiranju filmčkov? :D

03 november, 2011

En navaden dan

Zjutraj zazvoni (vedno prezgodna) budilka, ups, telefon. Vstanem, si umijem glavo, na hitro pojem zajtrk in že stojim pred vrati, namenjena na faks. Mrzlično iščem ključe - ni jih ne v torbici, ne v mojem predalčku, ne v žepu; nikjer. Kriza, pa že tako sem pozna. Nič, hitro grem od doma in pošljem SMS sestri, ki je šla za mano na pot le 20min kasneje. Še dobro! :)

Spotoma srečam sošolko in jo skupaj (v precej hitrem tempu, ura ni prizanašala) mahava proti faksu. Ko že misliva, da bova sigurno zamudili, začneva hoditi bolj počasi - češ, če bova že zamudili, je vseeno, če zamudiva še eno minutko več. No, potem pa je (vedno točna) profesorica zamudila.  Šjuh! :)

Faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks...faks. Nič posebnega. Jemljemo snov, večinoma prepisujemo s platna, profesorji pa tu in tam kaj pokomentirajo. Na muč zanimivo. Ne bi rekla

No, ampak nikar tako črnogledo :D Pri nevrologiji (super profesor, mimo grede!) se končno malo zbudimo. Ko kaj vprašamo profesorja, vedno odgovori. Še več - odgovori v šali, na zabaven način. Čeprav čisto vsega pa tudi ne razume. No ja, saj je samo človek. ;)

Bella*: Zakaj imajo ti ljudje (obstaja približno 5 ljudi na svetu, ki jih anestetik samo uspava, ne pa tudi umrtvči živcev, kar pomeni da jih vsak ubod, šiv, urez,... neznansko boli) takšne težave? Kaj je narobe z njihovimi živci?
Prof. nekaj bluzi o fantomski bolečini, odrezanih udih...
Bella*: Ne, nisem tega mislila. (sledi ponoven poskus zastavitve vprašanja)
Prof. še vedno ne ve, o čem govorim.
Bella*: Poglejte, recimo da je z mojo roko nekaj narobe in moram na operacijo. Dajo mi anestetik, jaz zaspim, ampak še vedno čutim vsak ubod s skalpelom, slišim pogovor med kirurgi. Zbuditi se in vpiti, jokati ne morem. Roko pa še vedno imam!; niso mi je odrezali.
Prof.: Ja, vidim da roko še imate! :D :D :D It made my day :)

No, po tem smo imeli še eno predavanje in seminar, ampak o tej profesorici pa raje ne bi (ali pa mogoče kdaj drugič...). Bila sem še pri študentski maši, od tam pa direktno na študentski verouk. Če kdo misli, da tam razpravljamo samo in izključno o resnih temah, se moti! Danes sem, na primer, poleg debate okoli Da Vincijeve šifre izvedela tudi, kako se prijateljeva zajčka parita. In to zelo nazorno, slikovito, z vsemi podrobnostmi. Pa reci, da to ni smešno! :)

31 oktober, 2011

Moj blog

Nekaj dni nazaj sem brala prijateljičin blog. Lepo je bilo prebrati, kaj se z njo dogaja. Ker vidiš vse, kar pač želi povedati. Hočem reči, da se da izvedeti veliko več, kot na ulici, ko jo vprašam: "Kako si?" in ona odgovori: "Dobr", ali "Super", ali "V redu" in je to to. Zanima me marsikaj več, kot le to. Ampak saj vem, ni časa za obširno razlago. Da ne bo pomote - še raje kot branje bloga imam srečanja v živo. Ampak ker rada berem in rada pišem, sem se odločila, da odprem svoj blog :)

Vem, da papir vse prenese. In tudi to je razlog, da sem si odprla blog. Ker lahko vedno kaj zapišem - takrat ko sem tečna in me nihče ne prebavlja; takrat ko sem od same sreče nemogoča in vzhičena; takrat ko sem žalostna zaradi stvari, ki drugim niso razumljive... Mogoče pa tekom pisanja še ugotovim kakšen dober razlog, zakaj se splača imeti blog. Mogoče tudi kakšnega slabega. Pustimo se presenetiti ;)