Včeraj sem, namesto pisanja "Finally Friday!", tri ure preživela v Filharmoniji. Nisem nastopala, kot tolikokrat prej, včeraj sem bila sama na koncertu. In, groza, več stvari bi lahko skritizirala kot pohvalila, obup!
Kot prvo, kdo na tem svetu sestavi program za 3 - urni koncert? Da ne bo pomote, glasbo imam zelo rada in ne naveličam se je hitro, res ne. Koncerti, kjer nastopajo otroci in kjer je v občinstvu še več otrok, pa res ne morejo biti tako dolgi!
Kot drugo, tretje in n-to se sprašujem, kje je obtičala olika ljudi.
Vstajanje, odhajanje iz dvorane, presedanje, šepetanje, šumenje z vrečko od bonbonov, prihajanje nazaj v dvorano. Ustvarjanje situacije iz filma The Intouchables, ko mora cela vrsta vstati samo zaradi tebe, da lahko prideš na svoje mesto. To bi bil lahko splošen opis dogajanja v dvorani. Poleg tega pa še marsikaj. Sosed na levi, ki je s svojo tablico najmanj 3682 krat prečekiral facebook in twitter. Gospod pred mano, ki je izvajal taisto aktivnost na telefonu. Pisal smse, čekiral vse možne spletne strani, bral informacije od glasbenih šol, ki so se predstavljale, gledal fotografije. Gospa pred mano s tremi majhnimi otroki, ki jih je ves čas mirila, mož na njeni desni pa kot, da se nič ne dogaja. Boga ženska, ne vem, če je kaj odnesla od nastopa.
Organizacija na psu. Najprej nekaj solistov, nato 10 minut čakanja, da so hostesi pripravili oder za orkester, potem pavza. Po pavzi spet orkester, nato pospravljanje stolov, točke solistov (+ moj bratec! :)) in nazadnje spet 10+ min za pripravo odra za nastop še enega orkestra.
Bi bilo prezahtevno priti točno, izklopiti telefone in poslušati otroke, ki so pred tem veliko vadili in se pripravljali na nastop? Bi bilo prezahtevno zaploskati vsem otrokom in ne le "svojemu"? Bi bilo prezahtevno organizirati koncert tako, da se prostor za orkester pripravlja in pospravlja samo enkrat? Hmm, v naših časih to ni bil problem... Pa to sploh ni daleč nazaj!
Ampak glasba je pa zakon! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar