03 november, 2011

En navaden dan

Zjutraj zazvoni (vedno prezgodna) budilka, ups, telefon. Vstanem, si umijem glavo, na hitro pojem zajtrk in že stojim pred vrati, namenjena na faks. Mrzlično iščem ključe - ni jih ne v torbici, ne v mojem predalčku, ne v žepu; nikjer. Kriza, pa že tako sem pozna. Nič, hitro grem od doma in pošljem SMS sestri, ki je šla za mano na pot le 20min kasneje. Še dobro! :)

Spotoma srečam sošolko in jo skupaj (v precej hitrem tempu, ura ni prizanašala) mahava proti faksu. Ko že misliva, da bova sigurno zamudili, začneva hoditi bolj počasi - češ, če bova že zamudili, je vseeno, če zamudiva še eno minutko več. No, potem pa je (vedno točna) profesorica zamudila.  Šjuh! :)

Faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks...faks. Nič posebnega. Jemljemo snov, večinoma prepisujemo s platna, profesorji pa tu in tam kaj pokomentirajo. Na muč zanimivo. Ne bi rekla

No, ampak nikar tako črnogledo :D Pri nevrologiji (super profesor, mimo grede!) se končno malo zbudimo. Ko kaj vprašamo profesorja, vedno odgovori. Še več - odgovori v šali, na zabaven način. Čeprav čisto vsega pa tudi ne razume. No ja, saj je samo človek. ;)

Bella*: Zakaj imajo ti ljudje (obstaja približno 5 ljudi na svetu, ki jih anestetik samo uspava, ne pa tudi umrtvči živcev, kar pomeni da jih vsak ubod, šiv, urez,... neznansko boli) takšne težave? Kaj je narobe z njihovimi živci?
Prof. nekaj bluzi o fantomski bolečini, odrezanih udih...
Bella*: Ne, nisem tega mislila. (sledi ponoven poskus zastavitve vprašanja)
Prof. še vedno ne ve, o čem govorim.
Bella*: Poglejte, recimo da je z mojo roko nekaj narobe in moram na operacijo. Dajo mi anestetik, jaz zaspim, ampak še vedno čutim vsak ubod s skalpelom, slišim pogovor med kirurgi. Zbuditi se in vpiti, jokati ne morem. Roko pa še vedno imam!; niso mi je odrezali.
Prof.: Ja, vidim da roko še imate! :D :D :D It made my day :)

No, po tem smo imeli še eno predavanje in seminar, ampak o tej profesorici pa raje ne bi (ali pa mogoče kdaj drugič...). Bila sem še pri študentski maši, od tam pa direktno na študentski verouk. Če kdo misli, da tam razpravljamo samo in izključno o resnih temah, se moti! Danes sem, na primer, poleg debate okoli Da Vincijeve šifre izvedela tudi, kako se prijateljeva zajčka parita. In to zelo nazorno, slikovito, z vsemi podrobnostmi. Pa reci, da to ni smešno! :)

3 komentarji:

  1. :)

    Vidim, da spremljaš moj blog in razveselila sem se, ko sem prebrala tvoji dve objavi na tem blogu.
    Me pa - iskreno - matra firbec, kdo se skriva pod "Ljubim življenje", ker preko opisov v tej objavi ne morem skužit, kdo bi lahko bila. Če ti ni odveč bom vesela maila na nezka.ve@gmail.com, oz. če se ne želiš razkriti, razumem.
    Naj bo lep ta dan! :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hojla :) Naj bo za prvič dovolj, da sem bivša Želimeljčanka ;) Čeprav se ti zdaj najbrž ne zdi fer, da jaz vem, kdo si ti; ti pa ne veš, kdo sem jaz. Ampak pomoje boš kar hitro ugotovila, kdo sem. Če pa ne, ti bom pa povedala. Ok? :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne, nimam blage veze, pa ne vem, če se bom intenzivno ukvarjala s tem, kdo si. :D Dejstvo, da si bivša Želimeljčanka mi pa tud ne pove velik, ker jih je...kr nekej takih! :)In karkoli rečem, lahko falim. :)

    OdgovoriIzbriši