Rada kopiram dobre stvari in ideje. Tudi drugim vedno rečem, naj le ponavljajo za mano, ampak samo dobre in koristne reči. Ena od ukradenih idej je tudi tale pesem... :) Danes sem jo poslušala vsaj dvajsetkrat in mislim, da se je ne bom kmalu naveličala.
Ja. Bo na poroki. Četudi jo bom do takrat poslušala še n-krat, dvomim, da bo šla pesem mimo mene brez solzic. (pa menda niti ne bom edina) Besedilo, uf... Tapravo, močno in globoko. Nuff' said.
Today you're giving your all.
You've never trusted like this before.
You heard Him knocking at your heart's door,
He whispered your name and you answered the call.
Now tears of joy fall like rain.
They seem to wash away every fear.
You feel God's presence so very near.
Somehow you know that you're not the same.
And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.
From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.
Tomorrow questions may come.
Those same old questions, those same old doubts.
Don't let uncetainty pull you down.
Christ will complete what He has begun.
And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.
From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.
From this moment on, from here to forever.
He will be your strenght when life's troubles come.
He will be your joy in times of sorrow.
You'll never be alone from this moment on.
This world may pass away,
but that won't separate you from His love.
From this moment on, from here to forever.
He will carry you safe in side His love.
He has promised you He'll never forsake you,
you'll never be alone from this moment on, from this moment on.
Young Continentals - From this moment on
Poslušate pa lahko tukajle. :) A ni doooobra, no? In primerna za vse priložnosti! Še 41 dni, pa bo tale brand new life, waiting for me direkt pred mano.
Pretekle dva tedna sta bila HEKTIČNA. Praktično ni bilo trenutka, ko bi se usedla, trikrat vdihnila in pomislila: "Sej res, kaj bi pa sedaj počela?!" Bila sem na faksu, med luknjami sem delala za faks (brala sociologijo), doma vabila in naprsne šopke, vabila sorodnike in prijatelje na poroko, opravljala prakso, praznovala rojstne dneve v družini, čuvala, obiskala notarja, imela kavo ali dve s sestrično, se veliko pritoževala, premalo spala, premalokrat obiskala fitnes, kupila 4 kravate, 1 srajco, 1 obleko, 1 par čevljev in eno jakno ter pri čevljarju pomerila 1 čevelj. Zadnje dva dneva sta bila ŠE BOLJ HEKTIČNA. Poleg vsega (odštejmo samo te nakupe, OK?) sem se intenzivno pripravljala na konzultacije iz sociologije. Ker sem 3 dni na teden v celoti na faksu, mi ne preostane drugega, kot da ostalo opravim ponoči. Pa sem šla v knjižnico, v CTK, ker je odprta do polnoči. Brala sem skoraj cel ponedeljek, v torek že 3 ure pred faksom in še 6 ur po faksu. Poleg socioloških znanj sem preko prijaznega varnostnika spoznala, da v knjižnici niso dovoljene pločevinke in da morajo pijače imeti zamašek. Za primer, da ima kdo epilepsijo in bi se vsebina pločevinke razlila po velecenjenih zapiskih. Oz. nimam pojma, kakšni so njegovi argumenti. Vem samo to, da si je dal blazno veliko opraviti z mojo PRAZNO pločevinko. Se je vsaj naša miza nasmejala. :D Ko se mi je začelo mešati od vseh Jazov, Najdazov in Onih, sem se odločila, da se odpravim domov. Nič lažjega, ane? Sploh ker bus pride že čez 3 minute, kakšna sreča! Ali pa tudi ne... Da bo prišel čez 3 minute je na tabli pisalo še nadaljnih 20minut. Nekdo je zakuril smetnjak, zato je čakanje spremljal v dimu in vonj po smeteh. Končno sem se naveličala, se usedla na drug avtobus, od Žal do doma pa šla peš. S čimer sicer res nimam težav, ampak ob taki stiski s časom me vsaka malenkost spravi v slabšo voljo. Kljub daljšem odmoru z branjem nisem nadaljevala. Dobro, bom pač zgodaj vstala, saj je v končni fazi res vseeno, če grem kasneje spat ali če prej vstanem - noč bo v vsakem primeru prekratka. Budilka je zazvonila ob 4.00. Saj ne da bi videla, imela sem namreč zlepljene oči. Vnetje, kako prikladno. Nekam čudno se mi je vrtelo v boleči glavi, poleg tega pa me je še zvijalo v želodcu, bolelo me je grlo... Za nikamor! Kaj sem hotla, napisala sem sms sošolki in spala naprej. Spala cel dan. Če nisem spala, sem ležala. Bi malo prebrala članek? Ni govora! Pospravila sobo? Nikakor. Jedla? Neee. Napisala nekaj vabilc? Roka ne dela. Po dolgem času malo brala? Ne hvala, me bolijo oči. Šla za nekaj časa v kopalnico in se uredila? Ne bo šlo. Sicer pa, zakaj bi se trudila, za v posteljo so moji lasje čisto dovolj bleščeči in lica roza-stresno obarvana. Skratka, sem prava bolna lepotica. Sarkazem. Vem, da bodo tudi posledice vsega tega HEKTIČNE. Še 50 dni do poroke, sem si govorila v petek. Še 7 tednov do poroke, sem razmišljala v soboto. Čez 7 tednov bo prvo skupno nedeljsko popoldne že za nama, sem ugotavljala v nedeljo zvečer. Danes je samo še 44 dni. Dela je še veliko. Vest, ki je zadolžena za faks tuli kot opoldanska sirena vsako prvo soboto v mesecu. Za nadoknaditi je veliko in dela bo vsak teden le še več... Voda mi ne teče samo v grlo...
...vam pa vseeno optimistično maham iz nje in vse lepo pozdravljam. :) Po dolgem času sem napisala nov blog. Sej res, kaj bi pa sedaj počela?! Grem spat.
Sem rekla, da bom pisala včeraj, pa se je čas za pisanje prestavljal vedno bolj na kasnejši čas. Na koncu je bila ura že enajst in sem si rekla, da je pa čisto vseeno, če prestavim še malo in napišem danes. :) Here we go.
V četrtek, 13.2. se je naša družina zbrala pri večerni molitvi. "Pa da bi bil blagoslov učinkovit!", je prosila moja mami. Še zadnjič preverim vsebino potovalke, se uredim za tri dni vnaprej in še zadnjič pregledam mail. Ob enajstih že sediva na avtobusu in se veseliva, da bova končno spoznala še nekaj več parov, ki se poročajo približno pri istih letih kot midva. Ugotavljava, da takrat, ko sva bila nazadnje v Rimu, še nisva bila par. Po nekaj minutah vožnje voditeljica že daje prve napotke, ki nam bodo pomagali pri znajdenju v Rimu; dobimo pa še nalogo, da s srčki okrasimo naš avtobus. Da smo bili opazni že na daleč in deležni zanimivih pogledov, je najbrž jasno, ane? :)
Po tem naj bi zaspali. Nekaterim je uspelo, nama šele kasneje. Avtobus je pač avtobus in poleg tega ni eden takšnih, kot sva jih navajena iz gimnazijskih časov (beri: tisti je bil veliiiiiiko bolj udoben). V manjših intervalih se nama je nekako le uspelo za silo naspati.
Zjutraj prispemo v Rim in se podamo na trg sv. Petra. Vsi vemo, da je tisti prostor zares mogočen, ampak moj prvi komentar je bil: "Pa je res manjše, kot v Afriki!". Če jaz, ženska brez občutka za mere to opazim, mora biti razlika res očitna. In tudi je. [levo: Rim, desno: Yamoussoukro, Slonokoščena obala. Več o tej cerkvi sem zapisala tukaj.]
Na trgu sv. Petra zavzameva najina sedeža in se sončiva. Do začetka programa se spoznava s še enim parom in umirjeno klepetamo. Trg se vedno bolj polni, s tem rastejo tudi navdušenje in pričakovanja. Ob enajstih se prične program, priprava na srečanje s papežem. Ples, petje, pričevanja,... Ne posvečava jim veliko pozornosti in se še vedno pogovarjava s parom, ki sedi poleg naju. Občudujeva nebo, ki je brez oblačka in ugibava, koliko ljudi je trenutno tukaj. Vedno bolj nestrpno pričakujemo papeža, zato stojimo na stolih in gledamo naokrog ter ugibamo, iz katere smeri se bo pripeljal.
Čez dobro uro se na trg končno pripelje papež. Dogajanje se nadaljuje s še več pričevanji, nagovorom škofa in nazadnje spregovori tudi papež. Ker sem ugotovila, da ima zapisano besedilo moj dragi, bom to kasneje še dodala. Ko se je končal ves program, pa se je papež še s papamobilom malo zapeljal po trgu in nas blagoslavljal ter nam mahal. Nepozabno! :)
Po končanem praznovanju za Valentinovo se množica napoti ven s trga sv. Petra. Glavna ulica, po kateri se pride to trga, je nabito polna. Poiščeva še nekaj za pojest, nato pa se počasi in z užitkom sprehajava po Rimu. Angelski grad, ozke uličice in črnci z njihovo robo so naju spremljali skupaj s soncem. Ko je sonce zašlo, pa sva spila še eno kavo in napisala razglednice.
Zvečer smo se z avtobusom odpeljali do hostla. V posteljo sem šla takoj, ko je bilo mogoče in spala kakšnih 11 ur. Luksuz! :)
Soboto sva preživela prav tako umirjeno, čeprav sva prehodila bistveno več kot prejšnji dan. Ta dan je najbolj obogatilo srečanje s prijateljico, ki trenutno študira v Rimu in je nisem videla že več kot pol leta. Bila je najina turistična vodička in najboljša sogovornica. :) Skupaj smo se peljali z metrojem, se sprehodili do Španskih stopnic, si ogledali njeno univerzo Santa Croce, trg Piaza del populi, parlament, Forum romanum in kip volkulje z Romulom in Remom. V Fontano di Trevi nisva vrgla kovanca, pa kljub temu mislim, da se bova še vrnila v Rim. :) Za kosilo smo jedli dobro pico, nato pa pri Pantheonu še dober sladoled. Peš smo se odpravili do razgledne točke Pincho in se sprehodili skozi park. Prišli smo na drug del mesta, ki je veliko bolj umirjen oz. praktično neobljuden (v primerjavi s siceršnjo gnečo, ki vlada vsepovsod). Obiskali smo grob sv. Jožefmarija in don Alvara ter dan zaključili s sv. mašo v latinščini. Vsaj enkrat po gimnaziji mi je prišlo nekaj malega znanja prav! :) N. naju je pospremila nazaj do hostla. Upam, da se kmalu spet srečamo!
S cimerskim parom smo si izmenjali informacije o tem, kje vse smo bili ta dan, nato pa smo zaspali.
V nedeljo smo vstali zgodaj zjutraj, pojedli zajtrk in se zopet utaborili na avtobusu. Ogledat smo si šli še baziliko sv. Pavla, nato pa smo šli k sv. maši v jezuitski center. Od tam smo se še zadnjič podali na trg sv. Petra in skupaj s papežem zmolili angelovo češčenje.
Pa je prišel še čas za zadnje dejanje v Rimu - kosilo. Bilo je dobro, pa čeprav je bila porcija bolj dietna.
Zadnje minute sva uspela najti še potrebne znamke ter poštne nabiralnike, nato pa smo se podali na dolgo pot proti domu... in zimi.
Ampak danes se čez zimo ne morem več pritoževati. :) Zunaj sije sonce in celo rekreacija z očali je mogoča. ;)
Tako kot vsak dan (no, vsaj trudim se), sem tudi danes najprej odprla mail pošiljatelja Hozana.si, ki mi vsak dan prinaša Božjo besedo na moj e-poštni naslov. Prebrala sem že tolikokrat prebrano in slišano vsebino in skušala razmišljati o njej. "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" Hmmm.
To ni vprašanje, ki si ga zastavljam le enkrat letno, pač pa kar vsak dan. Kdo je Bog? No, na to vprašanje ne znam odgovoriti dovolj konkretno, pravzaprav odgovora sploh ne znam ubesediti. Pa še v dobro si to štejem. Čudno? Tudi prav. Tako kot tudi ne znam razložiti, kako zelo, zaradi česa in na kakšen način imam rada nekatere ljudi. Zdi se mi, kot da bi besede pokvarile vse, da več šteje tišina. "Pričeval jo bom v tišini, ko beseda ni dovolj,..." Besede niso dovolj.
Zakaj si torej vsak dan sproti postavljam to vprašanje, pa čeprav ne znam odgovoriti nanj oz. se mi zdi skoraj nemogoče odgovoriti nanj? Zato, ker si vprašanje malce preoblikujem tako, da vključim vanj mojo perspektivo. Kdo je zame Bog? Številka ena v vsem, kar mislim, delam in govorim? Nekdo, na kogar sem pozorna le, če se mi tako zazdi? Nekdo, čigar voljo skušam uresničevati dan za dnem, pa mi to od dneva do dneva (ne)uspeva? Nekdo, ki ga želim predstaviti tudi drugim ali samo nek stric, ki ga večkrat na dan čisto tiho in vmislih pocukam za brado?
Uf, koliko vprašanj! Mislim, da imam danes kar nekaj razmišljanja pred seboj. Ne bo več v virtualni obliki na blogu, dodajam pa še današnji odlomek.
Matejev evangelij 16,13-19
Jezus obljubi Petru najvišjo oblast
Mr 8,24–30; Lk 9,18–21 13 Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« 15 Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«16 Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« 17 Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
***
Pri omembi Petra pa se je zgodil klik. Ne, nisem več razmišljala o apostolu in o oblasti, ki mu jo je dal Jezus ali o tem, pač pa je moja domišljija zajadrala tja nekam v Rim. Po tem, ko sem si cel teden vsak dan še enkrat ogledovala slike iz Rima in podoživljala dogodke, sem se odločila, da bi prav lahko zapisala malo bolj obširno objavo. Še posebno zato, ker ima moj spomin včasih tako velike luknje, da je kar strašljivo.
Najljubša rekreacija preteklih dni (tega vikenda) sestoji iz:
telovadbe s sončnimi očali: iz nosa na glavo, iz glave na nos (nešteto ponvitev)
mahanja z blazinico za prstane, čim bolj intenzivno (nešteto ponovitev)
sedenja na ograji ali prestopanja po stolih (dobro za ravnotežje ;))
poklekovanja in priklanjanja pred tabernakljem ter grobovi svetnikov (kar nekajkrat)
hoje po soncu, ozkih, širokih in predvsem nabito polnih ulicah
skakanja v objem
vrtenja jezika
miganja z ušesi in obračanja glave
pisanja kartic in pisem
fotografiranja
presedanja iz sence na sonce
...
Valentinovo in vikend sva preživela v Rimu/Vatikanu. Praznovala sva na trgu sv. Petra, nato pa se še cel vikend umirjeno sprehajala po Rimu. Sonce in 20 stopinj, lep razgled, črnci s svojimi spominki/torbicami/šali/razglednicami; cel dan s prijateljico, pogovori, pogovori, pogovori. :) Pa tudi vožnja s srčkastim avtobusom in dobra hrana. Papež ni razočaral, celo navdušil je (kot vedno) :) In moj dragi, ki mi je ves čas nagovora prevajal njegove besede je spet dokazal, da je najboljši. Tudi to, da sva bila daleč od doma, brez obveznosti in interneta, ki bi bil ves čas na voljo, je prispevalo svoje. Nekaj glavnih misli, ki nam jih je papež posredoval, pa si lahko pogledate na spodnji povezavi.
Midva sva uživala, upam, da bo takšnih priložnosti v prihodnosti še več. Še posebno za zaročence prihodnjih let. :)
Zdaj pa komaj čakam, da bom tudi v Sloveniji lahko telovadila z očali. ;)
Na novega leta dan me je moja sestra razveselila z mailom. Poslala mi je tole sliko:
Pa sem se lotila. :) Ampak takšna, kot sem, še vedno nimam kozarca in mi listki še vedno ležijo na mizi. No, vsaj opominjajo me vsak dan sproti, da moram še kaj zapisati. In takšna, kot sem, tudi ne bom čakala do konca leta, ampak sem se odločila, da "kozarček" odprem kar vsak konec meseca. Mislim, da si bom na ta način zagotovila vsaj 365 (na)smehov več, kot če bi to storila samo enkrat, 31. decembra. Vsakodnevno pisanje lepih stvari ni nič čudežnega samo po sebi, vendar je nekaj zagotovo: bolj sem osredotočena na pozitivne stvari in vsak dan posebej zvečer še enkrat preletim v mislih. :) Priporočam! :)
In kaj me je v januarju nasmejalo?
Potica. Drsanje. Fitnes. Film. Greva v Rim, jeeeeej! Gumijasti črvi. Petje "Vse najboljše" prek telefona. Še 100 dni do poroke! Urejanje fotoknjige. Koncert v Filharmoniji. Še ena seminarska je oddana. Produktivnost. Snemanje filmčkov za faks. Drsanje z Žirovci. Babičin štrudelj. God sv. Don Boska in sv. maša na Rakovniku. Slideshow lepih fotografij. Sestanek s pevci za ohcet in plesne vaje. Prijetna utrujenost. Dan treh pravnikov. J&Š in ogled vseh mogočih posnetkov Klemena Slakonje. Predstavila in opravila z izdelki za MM, končno! Po dolgem času v Želimljah - dan odprtih vrat. Knjižnica Šiška. Varstvo Škratka + koncert MPP-ja. Ukvarjanje z M. tehniko. J. ima nočne more. Zadnje predavanje v tem semestru! Šla za brez veze na faks. Hiša ima novo kopalniško omarico in zaboj za umazano perilo. Lep sms.
Nasmejalo me je vse to. K vsem tem stavkom pa sami ugibajte, kakšne vrste smeh sodi zraven. Histeričen, glasen, sarkastičen, neslišen, do solz, hihitanje, ponosen smeh,... Ali pa samo nasmeh?
Pa si v stilu te objave poglejmo, kako so priprave napredovale v teh stotih dneh... :)
Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:
On bi bil v obleki in z kdo ve katerolepo kravato.
Jaz verjetnozavita v pravkar urezanem blagu bele barve... no, sploh ne vem točno, kako zdaj moja obleka izgleda.
Imela bi lepo frizuro in lep šopek.
V nogebi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa. Tudi za čevlje ne vem, v kateri fazi izdelave so.
Poročila bi se v naši cerkviin poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal časin nikamor se nam ne bi mudilo, saj sva datum spremenila in resnično upam, da zdaj dogovori držijo...
Pelo bi največ 10 dekletkakšnih 30 pevcev. Thumbs up za prijatelje! :)
Imela bi najboljšega fotografa
namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnegain nadela bi si najlepše prstane.
Torte ne bi bilo, piškoti in večerja bi bili slastni;
namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i, - skrajni čas, da jih narediva!!
namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.
Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba,zabavali bi se ob super glasbi
in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figurebili že precej lepi za pogledat.
Na poroko bi bila skoraj v celotine še dovolj pripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.
...
Torej, ena super zanimiva poroka s super hudimi fotkami, ob katerih bi se zabavala še celo življenje.
Mah, neeeeee, to še vedno ni to.
Še 100 dni, pa bo to to, kakorkoli že bo.
Jaz verjamem, da bo lepo!
---
A ni danes lep dan? Ko bi bil le tudi čez 100 dni (letnemu času primerno lep dan). :)
Moj večer izgleda takole (za tiste brez domišljije - v skodelici je vroča čokolada):
Za mano je bogat dan, oh kako zelo bogat. Pa ne tiste vrste kako-zelo-sem-bila-produktivna-in-naredila-veliko-stvari-poleg-tega-pa-sem-pridno-študirala-in-zdaj-vse-znaaaaaaam bogat dan.
Začelo se je z dolgim jutrom, nadaljevalo z nekaj opravili za faks; potem sem s prijateljico lep čas sedela na kavi iz avtomata in bila priča njeni iznajdljivosti ob tem, ko ji ni uspelo avta spraviti iz parkirnega boksa [če se slučajno znajdeš v taki situaciji: počakaj, da pride mimo tip v mini cooperju ali kakšnem drugem avtu in ga prosi, če ti avto zapelje ven, ker si videla, da je tooook dober voznik! :D]. Carka!
Današnje popoldne pa je bilo zame popoldne treh pravnikov.
Najprej sva se moj mož po civilnem pravu in jaz odpravila na obisk k duhovniku in pravniku (oboje v eni osebi). Cilj obiska: obisk + pogovor + prošnja za vodenje poročne maše. Check, check and CHECK! :)
Zvečer sem imela 20 minut telefonske konverzacije z drugim pravnikom + diakonom (oboje v eni osebi). Cilj telefonskega klica: obvestilo o novicah v zvezi z zgoraj navedenim obiskom + pogovor + dogovor o kavi. 3x check! :)
In tretji pravnik? Moj dragi, seveda. :)
Res je bil lep dan. Pa čeprav morda ne izgleda nič nenavadnega. Kljub temu, da s perspektive faksa res izgleda le kot obupno neproduktiven dan, sva opravila pomembne stvari; sama pa sem ob vroči čokoladi in pisanju premlela še veliko stvari. Konec koncev pa, danes je enaindvajseti, triinšestdesetič. Manca V. je stara en mesec! :)
Včeraj sem dobila še en mail, ki me je obvestil, da je Neža napisala pod mojo zadnjo objavo še en komentar. Hm, le kaj? Nagradila me je z nagrado Liebster Award. Hvala, Neža! :)
Pravila za Liebster Award:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga.
2. Navedi 11 dejstev o sebi.
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator.
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti.
6. Nominirancem na njihovem blogu napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani.
Torej, 11 dejstev o meni:
1. Imam fobijo pred kostmi! Ribje, živalske, koščice v sadju,... Rajši porabim trikrat več časa in meso odstranim z vilicami in nožem, kot pa da bi z roko prijela za kost in si olajšala delo.
2. Znam brati z ustnic.
3. Moja soba je le redko lepo pospravljena. Večino časa v njej vlada ustvarjalni nered.
4. Ponoči zdržim dolgo pokonci in zjutraj reees težko vstanem.
5. Včasih kupim kaj samo zato, ker je pač moderno.
6. Trenutno sem "na pol" poročena.
7. S poročnim prstanom na roki sem sposobna seminarsko nalogo natipkati hitreje, kot brez njega.
8. Moja to-go hrana so chocolate chip cookies in jogurt. Oboje merkatorjeve ali sparove blagovne znamke. (Hello, študentska denarnica!)
9. Nič me ne sprosti bolj kot glasba + volna + pletilke.
10. Vse stvari delam precej počasi in zadnji moment.
11. Z leti postajam vedno bolj narodno zavedna.
In še moji odgovori na vprašanja. In ja, odgovarjala bom v slovenščini; upam, da te ne moti, Neža. :)
1. What's your favourite nail polish colour?
Težko rečem. Če se pa že ravno moram odločit, naj bo rdeča.
2. What colour is usually your bed?
Oranžna! :)
3. Which season of the year is your favourite?
Poletje - sonce, morje, jutra brez budilke,... Jaaaaaaa!
4. And which tv series is your favourite and which season of it?
The Big Bang Theory, najbolj všeč mi je 6. sezona (do zdaj...).
5. When you dream do you dream from your perspective or a third person's?
Hm, kaj pa vem; ne sanjam pogosto in tudi takrat se sanj ne spomnim.
6. In Winter, do you prefer cozy living room or snow covered hilltops?
Cozy living room!
7. What is your favourite food?
Testenine s piščancem in sirovo omako.
8. Which country is your dream one to live in?
Slovenija! :)
9. What is the furthest destination you ever travelled to?
Afrika, Slonokoščena obala. :)
10. Who is the most important person in your life?
Moj fant/zaročenec/mož. <3
11. Which Disney princess is your favourite?
Na to vprašajne pa SPLOH ne znam odgovoriti! Sorči... ;)
Zdaj pa 11 nominirancev... Ha, ta bo težka! Sploh ne spremljam toliko slovenskih blogov, tuji imajo pa vsi precej več kot 200 spremljevalcev. In ker ne maram početi stvari samo zato, da se zadosti pravilom, bom nominirala le 8 blogerjev. Za vse te bloge vam garantiram, da so vredni branja od prve, pa vse do zadnje objave! :) Prva blogerka ima super stil, druga obvlada iskrenost v pravem pomenu besede; tretji ima v svojem kratkem življenju za sabo že precej dogodivščin (na blogu pa samo eno objavo, ti-ti-ti); četrta je ustvarjalna na precej področjih. Pete v živo sploh ne poznam, njeni zapisi pa so uau, s šesto sem v gimnaziji uspešno vodila pošto, ki je imela stalno relacijo pod šolsko klopjo; s sedmo morava končno na najino prvo kavo; pri osmi pa težko pričakujem naslednji del njenega spletnega romana.
(Za vse, ki ste nominirani že drugič - ne bom užaljena, če na moja vprašanja ne odgovorite, zagotovo bom uživala tudi ob branju odgovorov na vprašanje, ki vam jih je zastavil kdo drug.)
Šteti so mi dnevi, ki jih bom še preživela v tej sobi, v tej hiši in med mojimi ljudmi. Šteti so mi dnevi, ko še lahko pri sosednjih vratih potrkam, kadar se mi pač zazdi in ko podobnemu trkanju z veseljem rečem "Naprej!". Šteti so mi dnevi, ko kuham enkrat tedensko, pospravljam mizo enkrat tedensko in nisem sama pri pranju perila ter čiščenju kopalnice. Šteti so mi dnevi, ko se še podpisujem z dekliškim priimkom in veljam za Ljubljančanko. Šteti so mi dnevi, ko lahko v 40 minutah pridem iz postelje pa do faksa, hodim v trgovino po vsako prčkarijo posebej in se s prijatelji brez hudih logističnih dogovarjanj dobim na pijači. Šteti so mi dnevi, ko gre večina položnic mimo mene kar neodprtih in mi je prihranjeno delo z večino vrednostne in nevrednostne papirologije. Čez 145 dni bom (spet) postala vozačica; postala bom vaščanka in domov bom hodila le še na obiske. Spontano trkanje na sosednja vrata bo zamenjal hišni zvonec, ki se bo oglasil ob približno dogovorjeni uri. Čez 145 dni ne bom več mogla poležavati do 40 minut pred faksom; takrat bom potrebovala najmanj 40 minut samo za pot do faksa. Tudi sicer bo potrebno več časa preživeti na nogah. Kuhinja, kopalnica, obleke, likanje, čiščenje tal in brisanje prahu,... oh my. In na čast posebnim gostom na tem blogu... ;) Tudi nedelje čez 145 dni ne bodo več takšne, kot sem jih bila vajena do sedaj. Drugače bo za oči, ušesa,... Drugače.
***
Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.
(1Mz 2, 24)
***
Kaj mi pa more kuhinja, kopalnica, tla, daljše razdalje, manj spanja, stroški...? Kaj je to v primerjavi s tem, da bom živela s človekom, ki si ga je Bog zamislil samo zame? :) Še 145 dni. ___________ Vsi skrivnostni obiskovalci bloga, dobrodošli. :) Če tudi vi, tako kot jaz, pišete modre iskrene besede, se priporočam za link. Če so modre, še toliko bolj.
