Uf, je pasalo obujat spomine v teh prezasedenih dneh, ko mi uspe izgubit skripto, iz katere se moram učit.
Ali v teh dneh, ki so polni premišljevanja o nesrečah na cesti. Ko imamo na faksu izobešeno eno črno zastavo in v sosednji ulici drugo. Klaro sem poznala...
Afrika paše v teh dneh, ko bi lahko od jutra do večera sedela za računalnikom in še ne bi končala vseh obveznosti.
Na koncu tunela je luč, bi rekel Najlepši. Pa še prav ima. :) Komaj čakam, da odpišem ta smotan izpit, za katerega se učim kar iz računalnika; da oddam poročilo o praksi, napišem 18 refleksij iiiiin... Se dobim z bivšo sošolko, ker jo zanimajo slike iz Afrike iiiin ker se dobimo vsi, ki smo bili skupaj v Afriki. Še 2 tedna, še 2 tedna! :) Iiin bo samo še 11 mesecev do dneva D (če seveda ta datum sploh drži, jao.)
Blog je tok kul, ker ne pozabi stvari, ki jih zapišeš in ki jih naši možgani včasih pozabijo ponovno se spomnit v vsej njihovi obsežnosti.
OdgovoriIzbrišiNoro.
Neki srečna sm. Tko da nima ene rdeče niti tole komentiranje, ti pa želim, da bi bla tud ti tko srečna, kot sm js. :)In verjamem, da si, sploh če bereš zapise o trenutkih, ki jemljejo dih. In čakaš na trenutke, ki jemljejo dih. ;)
Neža, ful me veseli, da si srečna!! :)) Tudi jaz sem, kljub vsemu.
OdgovoriIzbrišiIn hvala za tale komentar z mavrično nitjo. ;)
Življenje se ne šteje po številu vdihov, ampak po številu trenutkov, ki so ti vzeli dih. ;)