Oh, kakšna mularija!

Danes smo šli v opero. Vsi otroci, teta in sestrična. Pravzaprav sem šla zraven, ker je bratranec zbolel in je bila karta odveč. Pa sem rekla, da ah, bom šla pa jst! Z malo žrtvovanja, ha ha. Nikakor ne! Če ne bi bratranec zbolel, bi si kupila verjetno karto za stojišče, ker ane, prej se nisem spomnila, da bi rezervirala. Tako, bila sem v operi po, hm, 15 letih? Ja sej vem, shame on me!

Nabucco. Gledala sem ga sicer že drugič, ampak itak  sem že precej pozabila od zadnjega ogleda. Prvič sem bila v prenovljeni operi in prvič gledala predstavo z nadnapisi. Uf, kvaliteta dojemanja je neprimerljivo boljša! :)

Po končani predstavi smo šli še na tortico & vročo čokolado v Zvezdo. Zraven in med potjo smo čvekali, čvekali in še malo čvekali. Tudi na poti domov smo čvekali. Potem sta nas teta in sestrična spustili iz avta kakšnih 50m pred našim vhodom. Ker smo bili ravno prav razpoloženi, smo do vhoda prihopsali, skakali in počeli kaj-jst-vem-kaj. :D Ko končno pridemo do vrtnih vrat in stopimo na dvorišče, pride mimo nek fant (jaz mu ne bi dala več kot 12 let) in zavzdihne:

"Oh, kakšna mularija!"

Hahahahahahahahaha! :D