Neobičajno, prvič: jutranji tuš. Nikoli, nikoli, nikoli se mi ne da prej vstat zaradi tuša. Danes ja. :) In če se prej še nisem dobro zbudila, sem se takoj, ko sem ugotovila, da je bilo v kopalnici okno celo noč odprto. In potem še dodatno, pod toplo vodo.
Neobičajno, drugič: miren zajtrk. Po navadi samo nekaj na hitro vržem vase, danes pa sem pojedla lepo v miru in še nekaj časa klepetala z mami in sestro. Kaj takega se je verjetno nazadnje zgodilo preden sem bila sploh v vrtcu. Uh...
Neobičajno, tretjič: predčasnost. [to je zdaj sicer stalnica te 3 tedne] Tamale dva peljem v šolo, potem grem pa tudi sama v šolo, na prakso. Pouk se tam začne šele ob pol devetih, jaz pa, ne glede na to, kako počasi in v miru se fijakam, pridem vsaj 20min prezgodaj. Moje kolegice ne bi verjele, ker na faks redno zamujam... :-/
Danes sem si privoščila togo kavo (coffee to go, it's whole another story :-P), radio ekspress in lakiranje nohtov. Pa sončenje v avtu. Preprosto - novo jutro, nov dan. :)
Neobičajno, četrtič: Zelo neobičajno, ampak se dogaja: "Učiteljica, zakaj morajo biti nekateri duševno prizadeti?" Saj ne, da bi to vprašal kar nekdo... Ne, to me je vprašal fant, ki ima sam lažjo motnjo v duševnem razvoju. V mislih pa je imel dva druga fanta, ki imata zmerno motnjo v duševnem razvoju. Dragi moj, ne vem. Vem le to, da ni popolnega človeka...
Neobičajno, petič: fitness. Pa ne, fitness je že nekaj vsakdanjega. Ampak fitness takoj po šoli in brez gneče? Neobičajno, zelo. In še neobičajno - zadnji trening z mojimi supergami. Niso nič posebnega, res ne. Kupila sem jih za v Afriko in temu primerno gledala na ceno in kvaliteto; češ, te bodo samo za tam, potem bodo pa za stran. Takoj drugi dan se je strgal kaveljček za vezalko in dihanje noge je praktično nemogoče. Ampak ... z njimi sem hodila po tem svetu, nekaj tisoč kilometrov stran od tukaj, po tisti oranžni mivki, ki je za večno obarvala podplate. Z njimi sem se zredila pri vsej tisti kraljevski hrani in zato so za kazen mogli z mano tudi hujšati. :-P Hecam se. Vsekakor pa so dober reminder in imajo veliko sentimentalno vrednost za tiste ohhh & ahhh dni. No ja, od zdaj naprej bodo samo še reminder pri grabljenju trave, ali mogoče na kakšnem sprehodu... Za šport imam pa druge. Neobičajno, big time.
Neobičajno, šestič: Najlepši ima očala. Končno. In ne izgleda slabo. ;) Le kako bi, če sem mu pa skoraj da ne jaz izbrala okvirje.
Neobičajno, sedmič: ata. Slučajno sem pogledala skozi okno in ga videla, kako štiha vrt. Lepo počasi, zanesljivo, lopata za lopato. Vmes prestavljanje za pol koraka v levo. Prav lepo ga je bilo gledati. In vem, enako bo, ko bo pobiral plevel, zalival, pobiral pridelke, pometal dvorišče, kosil travo,... Lepo počasi in zanesljivo. Ampak delal bo, vedno. Če bi bila tudi jaz tako pridna,... ja, to bi bilo neobičajno. Kar se njega tiče, pa... Naj bo še dolgo časa med nami!
Grem spat. Naj bo jutri še en neobičajen. Prosim, prosim, prosim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar