Nočno izpitno obdobje

Izpitno obdobje je obdobje, ki se pojavi trikrat na leto. Prvič januarja, naslednjič junija ter nazadnje avgusta. Med izpitnim obdobjem pa se dogajajo bolj ali manj človeške stvari. No, zadnjih 24ur pred izpitom se prav gotovo (pri meni) dogajajo manj človeške stvari.

Sem nočni človek. "Noč ima svojo moč." - pri meni to prav gotovo drži! Kajti najraje se učim ravno ponoči. Takrat je mir, nihče te nikamor ne preganja, hrano in pijačo si vzameš po potrebi. Mimo grede ne poklepetaš še s petimi družinskimi člani ter si posledično ne preženeš študioznega vzdušja in zbranosti. Moje najbolj produktivne ure so 20.00 - 04.30. Takrat se najraje učim; nato spim do kakšne enajstih, nekaj malega pojem, gledam kakšen film, kaj dobrega preberem, se s kom dobim. Popoldne bluzim, ali pa kar spim - je še najmanj škodljivo, hihi. Razen če sanjam kakšne traparije.

Vendar to je praksa , ki bi jo nadvse rada spremenila. Zavedam se, da ne bom mogla celo življenje delati ponoči in spati podnevi. Zato sem se na vse pretege začela učiti podnevi. Doma seveda ni šlo. Torej - knjižnica. Kar pomeni, da je treba zgodaj vstati, sicer ne dobim prostora; to je dejstvo. Zgodnje vstajanje ... hmm... no ja, budilka je moja največja sovražnica. Kdaj jo kar preslišim, drugič prestavljam v nedogled.

Ampak, če je treba, je treba. Vstanem, se lepo oblečem, nalakiram nohte, uredim frizuro, včasih tudi make up. Saj vem, da se grem samo učit. Ampak, to je edini čas, ki ga imam samo zase. Vse naslednje minute v dnevu so zasedene. Poleg tega pa: lepa obleka mi pomaga k lepšemu sedenju (ne moreš sedet ves zgrbančen, če imaš lepo obleko), nalakirani nohti pripomorejo k boljši koncentraciji (če so au naturel, jih skos gledam in krneki mučim; tako so pa rdeči, roza, modri, bež,... ni panike!), frizura in make up pa me opominjata, da se ne smem čohat, ker se s tem samo uničujem. :P

Pojem zajtrk in grem na bus. In v knjižnico. Zasedem svoj prostor, izvlečem ven markerje, barvne listke, samolepilne listke, knjige, skripte, zapiske... S pomočjo njih bom prav gotovo postala modra, verjemem, da celo v različnih odtenkih :D SVAŠTA! In začnem... Mine ena ura, mine druga ura, mine tretja ura. Potem pa - čas za kavo, WC, cornyja :) Nato pa spet naprej. Sledi kosilo. Spet učenje. Pavza vsako uro, koncentracija ne dela več.

Ob 18.30 imam vsega dovolj, zato pospravim svoje stvari in spokam ven. K maši. Idealno za odpočit možgane. Nato pa domov. Ker na Bavarcu zamudim avtobus, grem peš do glavne postaje. Iz Konkurence prijetno zadiši, vendar me ne premami; namenim ji le utrujen pogled in hodim naprej. Ko pridem domov, pa samo spat.

Dva tedna mi je nekako uspevalo. Ampak ker sem imela danes izpit in sem bila včeraj zelo lenobna, sem se odločila, da bom izkoristila NOČ, za katero vem, da je vedno produktivna. Začela sem ob 22.00 in delala do 5.00. Vmes sem si vzela le toliko odmora, da sem si skuhala eno kavo, za boljši učinek pa sem šla še pod vroč tuš. Naredila sem več kot vse dni prej skupaj. :) in tudi izpit je šel, manj kot 8 ne sme biti. :)) Skoraj težko je verjeti, da se da tako elegantno speljati stvar. Ja, noč ima svojo moč. :) Pa še modra je. :) Ha! Tisti, ki pa mislite da je črna, naj pa povem samo to, da takrat resnično dojamem vse, kar je črno na belem. ;)

Pogovor med medvedki

Študentsko življenje zna biti zelo zanimivo. In čeprav smo študentje polnoletni in nasploh odrasli, samostojni in blazno resni, odgovorni in oh in sploh; zdaj že čez 20, nam še vedno (bolj ali manj pogosto) udari na otročje. :D In to brez alkohola.:)

Torej:
čas dogajanja: petek zvečer
kraj: stanovanje sošolke in njenega moža (ja, nekateri imajo srečo in se zgodaj poročijo :) jst bi se tud. )
udeleženci komedije: Bella, B., K. in njen mož, seveda (ki je -mimogrede- računalniKar, kot bi rekla naša profesorica za IKT, lepo prosim) in seveda: TRIJE MEDVEDKI. :) Manca, Blaž in Lisko (ki je v bistvu kuža).

In kaj naj bi počele 3 študentke + en mož v petek zvečer? No, glede na to, da so študentke, je logično, da se morajo veliko učiti. No, pa se NISMO učile. Vsaj ne zares.:) Delale smo seminarsko nalogo, in sicer: montirale filmčke. Smo 3 ženske, 2 od teh sva totalno antitehnična tipa (če malo pretiravam). No, pa tudi tretja ni imela ravno veliko pojma o montiranju filmčkov. Dobro, da ima moža računalniKarja, ki nas je podučil te umetnosti, ki  to ni; ker je stvar res zelo enostavna. :D In ker smo zelo pametne (ena je celo (znanstveno dokazano) nadarjena), smo zelo hitro skapirale celo zadevico. :) Kar pomeni, da smo si vzele bolj na izi. Mislim, da se nam je takrat utrgalo. :D

Vsaka vzame enega medvedka: Bella Manco, B. Blaža in K. Liska.


Manca: Jeeej, punce so pa filmček sestavile!
Lisko: Pravzaprav ga je računalniKar!
Manca: No ja, prav imaš. Dejmo mu zaploskat wiii!
... ... ...
Manca (si razteguje ušesa)
Lisko: Zakaj mi kažeš tvoja umazana ušesa?
Manca: Ne, ne, ravno sem si jih umila, zdaj jih sušim.
Lisko: Ojoj, a to pomeni, da je moja kopalnica spet umazana?
Manca: Ja, tako nekako. Ampak saj si itak ti na vrsti za čiščenje.
Lisko: weee :(
... ... ...
Manca: Lisko, zakaj si tako majhen, če si pa star 20 let? A maš osteoporozo?
Lisko: Ne. Pa ne delaj se norca, starejše je treba spoštovati. Tudi, če sem manjši od tebe in imam hripav glas.
Manca: Kako pa je možno, da si toliko star kot mami?
Lisko: Ne vem. Mami mi noče povedati, kako se naredi otroke. Pa še gledati ne smem, ker mi vedno preusmeri pogled.
Blaž: Ja, meni tudi. In nikoli ne pozabita narediti tega. Očitno neke vrste predigra.
... ... ... itd, itd, itd.

HAHAHA :D

B.: Bella, daj pelji me v študenta, preden se zaklenejo vrata.
Bella: ja, bolje da res, če ne bosta morala K., in računalniKar še nekomu preusmerjati pogled oz. ga obračat stran. :D
No comment.


Torej, rabi kdo inštrukcije ali pomoč pri montiranju filmčkov? :D

En navaden dan

Zjutraj zazvoni (vedno prezgodna) budilka, ups, telefon. Vstanem, si umijem glavo, na hitro pojem zajtrk in že stojim pred vrati, namenjena na faks. Mrzlično iščem ključe - ni jih ne v torbici, ne v mojem predalčku, ne v žepu; nikjer. Kriza, pa že tako sem pozna. Nič, hitro grem od doma in pošljem SMS sestri, ki je šla za mano na pot le 20min kasneje. Še dobro! :)

Spotoma srečam sošolko in jo skupaj (v precej hitrem tempu, ura ni prizanašala) mahava proti faksu. Ko že misliva, da bova sigurno zamudili, začneva hoditi bolj počasi - češ, če bova že zamudili, je vseeno, če zamudiva še eno minutko več. No, potem pa je (vedno točna) profesorica zamudila.  Šjuh! :)

Faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks...faks. Nič posebnega. Jemljemo snov, večinoma prepisujemo s platna, profesorji pa tu in tam kaj pokomentirajo. Na muč zanimivo. Ne bi rekla. 

No, ampak nikar tako črnogledo :D Pri nevrologiji (super profesor, mimo grede!) se končno malo zbudimo. Ko kaj vprašamo profesorja, vedno odgovori. Še več - odgovori v šali, na zabaven način. Čeprav čisto vsega pa tudi ne razume. No ja, saj je samo človek. ;)

Bella*: Zakaj imajo ti ljudje (obstaja približno 5 ljudi na svetu, ki jih anestetik samo uspava, ne pa tudi umrtvči živcev, kar pomeni da jih vsak ubod, šiv, urez,... neznansko boli) takšne težave? Kaj je narobe z njihovimi živci?

Prof. nekaj bluzi o fantomski bolečini, odrezanih udih...

Bella*: Ne, nisem tega mislila. (sledi ponoven poskus zastavitve vprašanja)

Prof. še vedno ne ve, o čem govorim.

Bella*: Poglejte, recimo da je z mojo roko nekaj narobe in moram na operacijo. Dajo mi anestetik, jaz zaspim, ampak še vedno čutim vsak ubod s skalpelom, slišim pogovor med kirurgi. Zbuditi se in vpiti, jokati ne morem. Roko pa še vedno imam!; niso mi je odrezali.

Prof.: Ja, vidim da roko še imate! :D :D :D It made my day :)

No, po tem smo imeli še eno predavanje in seminar, ampak o tej profesorici pa raje ne bi (ali pa mogoče kdaj drugič...). Bila sem še pri študentski maši, od tam pa direktno na študentski verouk. Če kdo misli, da tam razpravljamo samo in izključno o resnih temah, se moti! Danes sem, na primer, poleg debate okoli Da Vincijeve šifre izvedela tudi, kako se prijateljeva zajčka parita. In to zelo nazorno, slikovito, z vsemi podrobnostmi. Pa reci, da to ni smešno! :)

Moj blog

Nekaj dni nazaj sem brala prijateljičin blog. Lepo je bilo prebrati, kaj se z njo dogaja. Ker vidiš vse, kar pač želi povedati. Hočem reči, da se da izvedeti veliko več, kot na ulici, ko jo vprašam: "Kako si?" in ona odgovori: "Dobr", ali "Super", ali "V redu" in je to to. Zanima me marsikaj več, kot le to. Ampak saj vem, ni časa za obširno razlago. Da ne bo pomote - še raje kot branje bloga imam srečanja v živo. Ampak ker rada berem in rada pišem, sem se odločila, da odprem svoj blog :)

Vem, da papir vse prenese. In tudi to je razlog, da sem si odprla blog. Ker lahko vedno kaj zapišem - takrat ko sem tečna in me nihče ne prebavlja; takrat ko sem od same sreče nemogoča in vzhičena; takrat ko sem žalostna zaradi stvari, ki drugim niso razumljive... Mogoče pa tekom pisanja še ugotovim kakšen dober razlog, zakaj se splača imeti blog. Mogoče tudi kakšnega slabega. Pustimo se presenetiti ;)