Dežnik

Sedim v knjižnici, kjer naj bi se učila. Po prvih štirih urah sem si vzela pavzo za kosilo in ugotovila, da mojega dežnika ni več tam, kjer sem ga odložila. Zjutraj sem prišla sredi najhujšega naliva, dežnik je bil čisto premočen in od njega je močno kapljalo. Zato sem ga pustila v posodah za dežnike, tam kjer je mesto zanje. Če le ne bi bil tako moker, bi ga sigurno vzela s sabo. Vedno pazim nanj, saj sem ga dobila za rojstni dan od domačih in ima zato sentimentalno vrednost. Opremljena z njim, dodelanimi škorenjčki in rumenim plaščkom sem vzljubila tudi deževne dni.

Varnostnik itak ne more vsega gledat in videt. Sploh pa, tam je tisti listek "za vaše predmete ne odgovarjamo". Pod kamero tisti prostor ni, pa tudi če bi bil, on nima dostopa do posnetkov. In ljudje menda tudi s hudo mokrimi dežniki hodijo po knjižnici in puščajo sledi. Ah... Včasih pa čisto drži, da je dobrota sirota. (v mojem primeru nisem hotela čistilki pomnoževat dela)