Ob prvi obletnici: Ne se bat!

V nedeljo sva praznovala prvo obletnico poroke. Še zdaj komaj dojemam, da je šlo leto tako hitro naokoli. Morda čas pospeši tudi dejstvo, da je bilo to leto naravnost čudovito. Saj veste, da nam počitnice in vse ostale fenomenalne zadeve minejo res hitro. No, tako nekako. Vedno, ko me kdo vpraša, kako je biti poročen, mu povem, da zakon naravnost priporočam. J

Ker eno leto v zakonu še zdaleč ne pomeni, da obvladaš in da zato lahko drugim na veliko svetuješ, si tega nikakor ne bom privoščila. Če ne drugače, bi objavo čez nekaj let gotovo izbrisala. Torej, zakaj bi se trudila in zapravljala čas? ;) Kljub temu pa želim nekaj sporočiti: 

NE SE BAT! J

Znano je, da so prva leta zakona najtežja in najbolj zahtevna. O tem bi lahko prav vsak naredil pravo malo predavanje. S tem ni nič narobe, saj s svarjenjem in kakšnim dobrim nasvetom iz prve roke lahko drug drugemu precej pomagamo tako pri preventivi kot tudi pri kurativi, ko je potrebno problem nekako začeti reševat. Mislim pa, da se veliko preveč poudarja le te težke trenutke in s tem zastrašuje mlade pare. Mene je bilo, iskreno povedano, kar strah.

Iz zanesljivih in prijateljskih virov sem slišala, kako je prilagajanje skrajno težko, naporno in konfliktno. Kako je zakon sicer lepa in dobra stvar, ampak prinaša nepojmljivo ogromno trpljenja. Kako si gresta na živce skoraj vsak dan ali za daljša časovna obdobja. Kako si podajata metlo toliko časa, da se razbije. Kako se, ko je dovolj hudo, nekdo z glavo udari ob trd predmet. Nisem si predstavljala, da se res lahko ornk skregaš zaradi tega, ker bi en rad jedel večerjo ob šestih in drugi ob sedmih. Ali, da se metanje telefonov skozi okno res dogaja… In tako dalje. 

Videla sem lahko, kako so obremenjeni zaradi teh težav in zato videti brez volje. Skratka, res me je bilo strah tega zgodnjega obdobja in spraševala sem se, če bova tudi midva postala malo pošastna. Zakona sem se vendarle veselila! A prvih nekaj mesecev sem po tihem čakala, kdaj bo počilo in kdaj se bo kalvarija začela. Kakšna škoda! K sreči sem le ugotovila, da je strah nesmiseln. Danes lahko naštejem 367 srečnih dni v zakonu. In lahko vam povem:

... da prilagajanje ni tako strašno in da se da vse rešiti s pogovorom na normalni jakosti;

... da je strašno lepo priti skupaj domov in se ne poslavljati vsak dan;

... da je zelo lepo zaspati drug ob drugem, s križkom na čelu (in ne tistim virtualnim);

... da še tako dolgočasen dan postane lepši, ko slišiš malenkost, kot je: »Hvala, ker mi vedno tako lepo zložiš štumfke.«    

... da imaš v zakonu, ko si na svojem, veliko svobode;

... da gospodinjstvo za dva ne vsebuje opravil brez konca;

...  da stroški za dva niso tako obupni (tukaj se najbrž z mano strinjajo tudi vsi, ki živijo v skupnem gospodinjstvu);

... da vaju čaka veliko zabavnih trenutkov;

... da bosta drug drugemu najboljša uteha, zdravnika, pomirjevalo in uspavalo :D

... da bosta kljub poroki in samostojnosti v gospodinjstvu, ki prinaša več obveznosti, normalno naprej opravljala študijske in službene dolžnosti;

... da se bosta še naprej lahko videvala s prijatelji;

...  da bosta živo čutila zakramentalno milost (vsaj na trenutke)

-        … in tako dalje. Kot ima vsak kovanec dve plati, ima tudi vsak grozen scenarij za diametralno nasprotje en odličen scenarij.

Saj vem, da ima vsaka od teh alinej svoj »če«, ki mu sledi recept za srečno življenje, tega pa morata napisati sama. Dovolj pametovanja. ;)

Zato vam še enkrat polagam na srce, NE SE BAT!

Za konec pa naj povem še to, da v resnici nista samo dva. Po včerajšnjih ugotovitvah (hvala, Marinka! :D ) niti niste samo trije. Pet vas je. ;) V tej verigi petih so trije zelo močni členi, ki vaju bodo potegnili iz brezna, če se bosta znašla v njem.

(1) Je Bog Oče, ki vaju je ustvaril posebej drug za drugega. On že ve, kaj dela, brez dvoma. (2) Je njegov sin, Jezus, ki je za naše grehe dal svoje življenje in nas (od)rešuje - tudi takrat, kadar pozabimo poslušati (3) Sv. Duha in ga zato pokronamo. (4) on/a. (5) ti. J

Zelo sem hvaležna Bogu za vse milosti, z besedami moje sestrične pa Ga prosim, da bi na veliki pok čakala še dolgo oz. vekomaj. Da bi problem evakuirala ven iz najinega zakona že takrat, ko nase opozarja z majhnimi tresljaji in ne čakala ne potres najvišje stopnje.