Hvaležna...

Že nekaj časa se mi zdi kar neverjetno, s koliko blagoslovi me Gospod Bog obsipava. Kot da nisem bila v življenju deležna že toliko enih milosti... Ne, še kar množijo se! Bogu hvala! :)

Hvaležna sem za vse kar sem in kar imam. Seveda 99,99% stvari ne bom naštela...
Za sprejemajoče in spodbudno okolje (in za tisto malo trme, ki odlično odigra svojo vlogo, kadar podpore ni).
Za dobro voljo.
Za čudovitega moža.
Za odlično službo.
Za izobrazbo.
Za prelepo naravo.
Za predrage prijatelje blizu in daleč stran.
Za starše.
Za brata in sestri ter za super sestrične (in bratrance).
Za glasbo.
Za sodelavce.
Za goreče duhovnike in sestre.
Za zakramente, po katerih se nas dotikaš.
Za kavo.
Za avto.
Za mir.
Za sladoled.
Za topel dom in udobno posteljo.
Za otroke.
Za zgodnja jutra.
...
...
...
in še in še.

Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu...

Dežnik

Sedim v knjižnici, kjer naj bi se učila. Po prvih štirih urah sem si vzela pavzo za kosilo in ugotovila, da mojega dežnika ni več tam, kjer sem ga odložila. Zjutraj sem prišla sredi najhujšega naliva, dežnik je bil čisto premočen in od njega je močno kapljalo. Zato sem ga pustila v posodah za dežnike, tam kjer je mesto zanje. Če le ne bi bil tako moker, bi ga sigurno vzela s sabo. Vedno pazim nanj, saj sem ga dobila za rojstni dan od domačih in ima zato sentimentalno vrednost. Opremljena z njim, dodelanimi škorenjčki in rumenim plaščkom sem vzljubila tudi deževne dni.

Varnostnik itak ne more vsega gledat in videt. Sploh pa, tam je tisti listek "za vaše predmete ne odgovarjamo". Pod kamero tisti prostor ni, pa tudi če bi bil, on nima dostopa do posnetkov. In ljudje menda tudi s hudo mokrimi dežniki hodijo po knjižnici in puščajo sledi. Ah... Včasih pa čisto drži, da je dobrota sirota. (v mojem primeru nisem hotela čistilki pomnoževat dela)

Ob prvi obletnici: Ne se bat!

V nedeljo sva praznovala prvo obletnico poroke. Še zdaj komaj dojemam, da je šlo leto tako hitro naokoli. Morda čas pospeši tudi dejstvo, da je bilo to leto naravnost čudovito. Saj veste, da nam počitnice in vse ostale fenomenalne zadeve minejo res hitro. No, tako nekako. Vedno, ko me kdo vpraša, kako je biti poročen, mu povem, da zakon naravnost priporočam. J

Ker eno leto v zakonu še zdaleč ne pomeni, da obvladaš in da zato lahko drugim na veliko svetuješ, si tega nikakor ne bom privoščila. Če ne drugače, bi objavo čez nekaj let gotovo izbrisala. Torej, zakaj bi se trudila in zapravljala čas? ;) Kljub temu pa želim nekaj sporočiti: 

NE SE BAT! J

Znano je, da so prva leta zakona najtežja in najbolj zahtevna. O tem bi lahko prav vsak naredil pravo malo predavanje. S tem ni nič narobe, saj s svarjenjem in kakšnim dobrim nasvetom iz prve roke lahko drug drugemu precej pomagamo tako pri preventivi kot tudi pri kurativi, ko je potrebno problem nekako začeti reševat. Mislim pa, da se veliko preveč poudarja le te težke trenutke in s tem zastrašuje mlade pare. Mene je bilo, iskreno povedano, kar strah.

Iz zanesljivih in prijateljskih virov sem slišala, kako je prilagajanje skrajno težko, naporno in konfliktno. Kako je zakon sicer lepa in dobra stvar, ampak prinaša nepojmljivo ogromno trpljenja. Kako si gresta na živce skoraj vsak dan ali za daljša časovna obdobja. Kako si podajata metlo toliko časa, da se razbije. Kako se, ko je dovolj hudo, nekdo z glavo udari ob trd predmet. Nisem si predstavljala, da se res lahko ornk skregaš zaradi tega, ker bi en rad jedel večerjo ob šestih in drugi ob sedmih. Ali, da se metanje telefonov skozi okno res dogaja… In tako dalje. 

Videla sem lahko, kako so obremenjeni zaradi teh težav in zato videti brez volje. Skratka, res me je bilo strah tega zgodnjega obdobja in spraševala sem se, če bova tudi midva postala malo pošastna. Zakona sem se vendarle veselila! A prvih nekaj mesecev sem po tihem čakala, kdaj bo počilo in kdaj se bo kalvarija začela. Kakšna škoda! K sreči sem le ugotovila, da je strah nesmiseln. Danes lahko naštejem 367 srečnih dni v zakonu. In lahko vam povem:

... da prilagajanje ni tako strašno in da se da vse rešiti s pogovorom na normalni jakosti;

... da je strašno lepo priti skupaj domov in se ne poslavljati vsak dan;

... da je zelo lepo zaspati drug ob drugem, s križkom na čelu (in ne tistim virtualnim);

... da še tako dolgočasen dan postane lepši, ko slišiš malenkost, kot je: »Hvala, ker mi vedno tako lepo zložiš štumfke.«    

... da imaš v zakonu, ko si na svojem, veliko svobode;

... da gospodinjstvo za dva ne vsebuje opravil brez konca;

...  da stroški za dva niso tako obupni (tukaj se najbrž z mano strinjajo tudi vsi, ki živijo v skupnem gospodinjstvu);

... da vaju čaka veliko zabavnih trenutkov;

... da bosta drug drugemu najboljša uteha, zdravnika, pomirjevalo in uspavalo :D

... da bosta kljub poroki in samostojnosti v gospodinjstvu, ki prinaša več obveznosti, normalno naprej opravljala študijske in službene dolžnosti;

... da se bosta še naprej lahko videvala s prijatelji;

...  da bosta živo čutila zakramentalno milost (vsaj na trenutke)

-        … in tako dalje. Kot ima vsak kovanec dve plati, ima tudi vsak grozen scenarij za diametralno nasprotje en odličen scenarij.

Saj vem, da ima vsaka od teh alinej svoj »če«, ki mu sledi recept za srečno življenje, tega pa morata napisati sama. Dovolj pametovanja. ;)

Zato vam še enkrat polagam na srce, NE SE BAT!

Za konec pa naj povem še to, da v resnici nista samo dva. Po včerajšnjih ugotovitvah (hvala, Marinka! :D ) niti niste samo trije. Pet vas je. ;) V tej verigi petih so trije zelo močni členi, ki vaju bodo potegnili iz brezna, če se bosta znašla v njem.

(1) Je Bog Oče, ki vaju je ustvaril posebej drug za drugega. On že ve, kaj dela, brez dvoma. (2) Je njegov sin, Jezus, ki je za naše grehe dal svoje življenje in nas (od)rešuje - tudi takrat, kadar pozabimo poslušati (3) Sv. Duha in ga zato pokronamo. (4) on/a. (5) ti. J

Zelo sem hvaležna Bogu za vse milosti, z besedami moje sestrične pa Ga prosim, da bi na veliki pok čakala še dolgo oz. vekomaj. Da bi problem evakuirala ven iz najinega zakona že takrat, ko nase opozarja z majhnimi tresljaji in ne čakala ne potres najvišje stopnje.

Dober glas seže v deveto vas: poročni fotograf Klemen Lajevec

Pa začnimo  s serijami širjenja dobrega glasu o ljudeh (in stvareh), s katerimi sem bila zelo zadovoljna na tak ali drugačen način. To ni plačana reklama, zgolj moje misli in izkušnje uporabnice, če temu lahko tako rečem in upam, da bodo osebe, o katerih bom pisala, pozitivno presenečene. Reklame prikazujejo idealizirano podobo, kakopak; jaz pa bom pisala o stvareh z mojega vidika. Ne pišem zato, ker bi bila tako karitativna, da bi tem, ki ponujajo storitve/izdelke, povečala naklado in dobiček (no, seveda vsakemu izmed njih iskreno želim uspeh na njihovem področju – saj so vredni vsakega centa!), pač pa v prvi vrsti zato, ker vam želim, da svoj denar porabite tako, da boste zanj dobili res dobro povračilo v kakršni koli obliki in bili z izdelkom zadovoljni, tako kot sem bila z njimi zadovoljna jaz. In še nekaj: o cenah ne bom razpravljala. Preprosto zato, ker so drugotnega pomena.

***

Torej, Klemen. Začnimo z njim. J

Klemen je fotograf, ki fotografira vse mogoče. Najpogosteje poroke, nato vse druge svečane in posebne dogodke, fotografira tudi (ekstremne) športe in vse ostalo, kar mu pride na pot. Ima veliko izkušenj, saj se s fotografijo ukvarja že več kot 20 let in kot sem omenila že prej, ni usmerjen le v eno področje.

Sama bom pisala o izkušnji poročnega fotografiranja. ;)

Če najamete Klemena za poročnega fotografa, dobite še enega svata, ki se bo z vama veselil ves dan in s stalnim klikanjem ovekovečil vsak pomemben trenutek, malo manj pomembnejše trenutek in še kakšnega takega, ki ga opazi samo on. Takšni dogodki so se vsaj v najinem primeru izkazali za najbolj dih jemajoče in najbolj zgovorne. Po Klemenovi zaslugi so ovekovečeni na fotografiji. Kot je napisala že njegova žena, mu ne uide prav nič! Ujame vsak detajl, zanimivo silhueto, zgolj naključno hkratno popravljanje kravat, prepozna izražanje čustev (ne samo smeh in solze), sence, pri meni ujeto čebelico,… in klikne.

Njegova dobra lastnost je, da zna izkoristiti trenutek. Na primer takrat, ko sva prišla ven iz cerkve in sva odstranjevala cvetne liste s sebe, svatje pa še niso ravno začeli s čestitkami, je ta trenutek izkoristil in oznanil, da je čas za skupinsko fotografijo. Zvečer naju je iz dvorane povabil ven, da smo izkoristili še zadnjo dnevno svetlobo in posneli še nekaj odličnih fotografij. Dolgo vrsto svatov, ki so nama prišli čestitat, je prekinil in nama prinesel kozarec pijače, da ne bi dehidrirala. Že ve, da imajo takrat vsi dovolj dela in sogovornikov. J

Tekom dneva je fotografiral prijatelje, dedke, babice, družine… Skratka vse, ki bi si za profesionalne fotografije sicer morali rezervirati termin in odšteti še nekaj denarja, je pofotkal kar tako mimo grede.

Kar tako sproti škljocati znam tudi jaz, to zna vsak. Klemen pa fotografije posname iz različnih zornih kotov. Moram priznati, da je zelo ustvarjalen. Tako so slike z najinega poročnega dne posnete tudi skozi okno, nekatere je fotografiral skoraj leže, za skupinsko fotografijo pa se je nekako povzpel na cerkveno streho.

Zanj nobena fotografija ni le navadna fotografija, pač pa v vsaki fotografiji vidi eno zgodbo. In to… to je prav nalezljivo! J

Klemen se je izkazal za najbolj zanesljivega in fleksibilnega med vsemi ponudniki na najini poroki. Imela sva težave z duhovniki, nesporazume z gostinci, pregovarjanje s frizerji, priganjati sva morala nekatere izvajalce… Klemen? On je bil vedno na voljo za vprašanja in pri njem ni bilo strahu, da ga morda ne bo, da ne bo upošteval najinih želja ali karkoli drugega. Njegov odgovor na katero koli željo je vedno bil: »Seveda, ni problema!«. Se lahko trije peljejo s tabo na fotografiranje? Lahko prosim fotografiraš še tisto tam? V fotoknjigi bi rada imela še dve dodatni strani s Tilnovimi fotografijami – lahko pripraviš nekaj kombinacij? »Seveda, ni problema!«

Da je najin dan izpadel tako popolno, se morava v veliki meri zahvaliti prav njemu. Svetoval nama je pri izbiri gostišča, predlagal precej ansamblov, pomagal (bolj) realno planirati potek dneva…

Da imava tako lep spomin (v obliki albuma) pa se morava zahvaliti njemu ter njegovi ženi Katarini. Skupaj sta med več kot 4000 fotografijami izbrala najboljše fotografije in jih neverjetno lepo razporedila v fotoknjigo. Manj je več. Strah, da bo v albumu zaradi prevelikega števila fotografij gledalec doživel inflacijo, je popolnoma odveč. Vsak, ki si pride pogledat fotoknjigo, zavzdihne z Uaaau! vsaj štirideset krat – kar je ravno toliko krat, kot je potrebno obrniti list. Skozi fotoknjigo se vsak obiskovalec sprehodi relativno hitro, ob tem pa dobi vpogled v celotno zgodbo, ki se je pisala tistega lepega dne, 10. maja 2014. Nihče se med ogledom ne začne dolgočasiti (kar sem na žalost sama že doživela) in nihče ne začne proti koncu pohitevati z obračanjem strani, ker bi si želel že enkrat priti do konca.

Fotoknjiga je najboljša možna, ever. :D Album je mercedez med albumi, ki  so dan današnji na razpolago. Simpatičen dodatek k njemu pa je še koledar in 30 izvodov mini-albumčkov, ki jih deliva svatom za spomin (in opomin, naj molijo za naju). J

Odlično je tudi to, da z njim ob predaji poročnega albuma nisva opravila. Letos se že prav veseliva fotografiranja v okviru Client for life. To pomeni, da se bova vsako leto enkrat dobila s Klemenom nekje v naravi ali pa kar v njegovem studiu in posnela nekaj profesionalnih fotografij. Prav tako sva že prepričana, da bova fotografiranje vseh ostalih izjemnih dogodkov v življenju prepustila njemu.

Klemen (in Katarina!), hvala za vse! J

Za ogled več fotografij klikni na http://www.klemenlajevec.com/

Deseti, šestič

Ko smo prispeli na grad Fužine, smo se najprej ob aperitivu sproščeno zbirali v atriju. Med tem sta glasbenika vsakega gosta posebej povabila, da stopijo v špalir. Vsakemu en high-five in zabava se lahko začne!

Ko smo prišli v dvorano, sem sama pri sebi doživela potrditev, da sva izbrala pravi prostor. Ambient je bil čudovit, rože in sedežni red na svojem mestu ter dvom, če bo morda prostora za ples kljub vsemu premalo, se je razblinil. Za mano je bil že cel, naravnost čudovit dan, ampak takrat je zadovoljstvo prišlo na popolnoma novo raven.

Fotograf naju je povabil ven, da smo izkoristili še zadnje trenutke svetlobe in posneli še nekaj čudovitih fotografij. Sledila je juha. Pred njo seveda molitev, začinjena s Sirahovimi navodili glede vedenja na gostiji (Sirah31, 12-21). Predlagam, da si preberete. ;-) Po juhi sva zaplesala otvoritveni poročni ples. Bluzila sva na pesem Te ljubim (Sonja in Ivo Mojzer). No, s tem hočem povedat, da sva plesala blues. ;-) Kmalu so se nama na plesišču pridružili še priče, starši, nazadnje pa še najpogumnejši svatje.

Sledila je dooobra večerja. Imeli smo samopostrežni bife, kar pomeni, da so si gostje sami naložili hrano, ki jim je bila všeč in toliko, kolikor so je želeli. Odlično je bilo, res!

Po večerji pa smo plesali, plesali in še več plesali. Tomaž in Mojca iz dua Nostalgika sta nas odlično animirala, takrat, ko smo to potrebovali. Plesali smo vse mogoče plese. Plesali smo dolg venček polk in valčkov, z obveznim "tunelčkom", seveda. Plesali smo "vlakec", kjer sem se lahko (žal bolj slabo) izkazala v svoji izvirnosti pri plesnih gibih. Plesali smo fantje proti puncam. Ko smo postali pa nekoliko utrujeni, pa sva s Tilnom dobila nalogo, da moram jaz plesati z vsemi svati in on z vsemi svatinjami. Midva sva bila seveda v kondiciji. ;) 

Najina ekipa se je ponovno izkazala, saj so za naju pripravili kviz, za vse ostale pa balinčkov ples. In še marsikaj, menda. Ampak smo tako zagreto plesali, da ni prišlo na vrsto.

Vrgla sem šopek. On podvezico, khm, ogromne ženske spodnjice. :-D Ujela sta zelo dobra prijatelja. Bilo je zabavno. :-D

Ob polnoči je bil čas za torto. Naredila jo je moja sestrična in nimam dovolj širokega kulinaričnega besednjaka, sicer bi vam z veseljem naštela vse pozitivne pridevnike. Hvala, Marinka. :)

Ko je ura odbila 2.00, pa sem kar naenkrat začutila neznansko utrujenost. Takrat bi lahko samo še padla v posteljo in zaspala. Očitno nisem bila edina, saj se je ravno okrog dveh poslovilo največ gostov. Nostalgika sta očitno tudi uživala, saj sta malo podaljšala svoje muziciranje in zato so lahko preostali svatje še malce plesali. Ko jih je pa že večina zapustila ohcet, smo začeli pospravljati. Pecivo, rože, pijača,...  

Okrog štirih smo se odpeljali. Midva na nov dom, najini domači na svojega. Oni so bili doma v desetih minutah in vsa okolica je spala; midva sva potrebovala pol ure in nekaj kmetov je bilo že v hlevih... Vožnja pa je bila spet prav posebna. Prvič v nov dom...

***

Tukaj zdaj srečno živim že 9 mesecev. Malo se učim, veliko spim in se trudim biti dobra gospodinja. Dobrodošli na obisku! :)

 Zrezek, pire krompir in zelenjavna zloženka.

+ kozarec vina

+ najboljši piškoti 

(recept: http://aspoonfulofsugarblog.com/2012/10/08/nigellas-totally-chocolate-chocolate-chip-cookies/)

# ker je deseti

# ker je mož ves dan pridno delal

# ker sem bila sama ves dan doma in imela čas. :)

Tok misli

Vsi ljubitelji koherentnih in smiselnih zapisov se rajši vrnite na obisk tega kotička kdaj drugič. Bili ste opozorjeni. ;-)

***

Sedim v kuhinji in pijem čaj, mmm. :) Še vedno diši tudi po svežem kruhu, pa čeprav sem ga spekla že dopoldne. Mimogrede, je še komu zanimivo, čez koliko različnih faz gre v enem dnevu kuhinja? Meni se zdi, kot da najina ves čas spreminja svojo podobo. No, khm, jaz jo spreminjam. Od tega, da je vsa površina sijoča in so vse brisače in krpe čiste in suhe; do tega, da je vsepovsod moka, pripomočki, da šumi napa in kipi juha, da se greje pečica in brunda pomivalni stroj; pa do tega, da posesam še zadnjo iglico usipajoče se smreke in pobrišem tla. Bolj popolno že skoraj ne more biti. No, saj zato pa to stanje ne traja dolgo in krog se zopet zavrti. Če ne kaj drugega, se s smreke poslovi še nekaj iglic.

Na najin prvi skupni božič imava v hiši tri smreke. Ja, res je, tri. Ena je umetna in dve naravni. Ena je v kuhinji (najlepša :)) in dve v dnevni sobi. Obe naravni sva pobrala na sam božič, ko smo šli na sprehod v gozd in našli dve posekani, a odvrženi smrečici. No, še dobro. Sicer bi ostali kar tam. Tako pa čudovito polepšata ambient. :)

A ste me kaj pogrešali? Aja, saj ne morete vedeti, da me zdaj nekaj minut ni bilo tukaj. Še zadnjič sem šla v peč naložiti nekaj drv. ;-) In ja, imam dobro novico za romantike! Seveda le za tiste, ki imate doma peč na drva. Sem zahtevna, a? No, takole gre: ni potrebno, da si najdeta prostor za ogenj na divji plaži ali kaj podobno drznega. Pripravita si enostavno večerjo, se usedita pred peč in glejta, kako se ogenj počasi veča in veča. Za to bo seveda potrebno vsake toliko dodati kakšno trsko ali poleno, ampak zagotavljam vam, da se je pri tem težje ustaviti kot pa nasprotno. Priporočljivo je, da ob tem kakšno pametno rečeta. Če pa nimata drugih idej, pa se magari pogovorita o temi, ki je trenutno aktualna na zakonski skupini. Kar pa je pri nas... "Kako sta preživela prvi skupni božič in novo leto?"

Takole... Jaz sem spekla potico in pripravila božično večerjo, postavila sem (afriške!) jaslice in uredila dom. On je opravil še zadnje prepotrebne opravke, šel v trgovino po vse naročeno in s podstrešja privlekel smrečico ter jo postavil. Ob 17.00 (ker se na vasi to pač počne že tako zgodaj) sva šla k sosed' in v družbi mojega tasta požegnala vsa gospodarska poslopja, sosedovo hišo in avtomobile. Pospravila sva že prvo rundo potice in si izmenjala nekaj besed. Potem sva šla še v najin dom in tudi tu pokadila, pokropila, nekaj malega zapela in molila. Potem je bila seveda na vrsti božična večerja. Te sva se tako (pre)najedla, da še danes ne moreva niti pomisliti na kislo zelje, žgance in pečenico. Ufff. Ob polnoči pa sva seveda šla k polnočnici. Wiiii. :)

Za novo leto sva ponovila sveti večer, jedla doooobro večerjo, potem pa sva se odpeljala v Lj. k prijateljema. Skupaj smo pričakali novo leto in iz njunega stanovanja opazovali številne ognjemete - razgled imata res čudovit!

Novo leto... Še nikoli se mi ni zdelo tako banalno in še nikoli ni šel mimo mene tako neopaženo, brez vtisa. Skoraj mukoma sem odpisovala na vse lepe želje, ki sem jih dobila preko SMS-ov, tako brez veze se mi je zdelo vse skupaj. Res sem bila smotana. Se opravičujem vsem pozornim voščevalcem želja, kljub vsemu se priporočam tudi za prihodnje leto. Kakorkoli, danes sem se odločila stvar ali dve. Odločila sem se, da se bom skladno s tem dejstvom, da imam v omari le dvoje kavbojke in nekajkrat toliko lepih hlač, kril in oblek, tudi oblačila. Da bom pridno študirala IN napisala magistrsko nalogo. Da bom bolj pogosto v roke vzela šivanko in nit in kaj ustvarila. Da bom odpravila tisti dve blazinici na trebuhu, za kateri ne vem, od kod sta se vzeli. Da bom prebrala večji špeh Svetega pisma. Da bom še naprej opravljala vsa dobra dela, ki sem jih že do sedaj in da se bom izboljšala vsaj za malo pri tistih stvareh, ki mi niso ljube. In da bom še naprej pisala blog. Da bom uvedla rubriko "Dober glas seže v deveto vas: xxx" in v njej pisala o stvareh, ki so mi bile zelo všeč in jih vsekakor priporočam tudi vam. In da se bom veselila vsakega novega dne, po možnosti že čim bolj zgodaj zjutraj! :)

***

Klik. Moj tok misli se je ustavil, ker se je domov vrnil moj mož, juhej! :) Pa lep pozdravček vsem!