Pogovor med medvedki

Študentsko življenje zna biti zelo zanimivo. In čeprav smo študentje polnoletni in nasploh odrasli, samostojni in blazno resni, odgovorni in oh in sploh; zdaj že čez 20, nam še vedno (bolj ali manj pogosto) udari na otročje. :D In to brez alkohola.:)

Torej:
čas dogajanja: petek zvečer
kraj: stanovanje sošolke in njenega moža (ja, nekateri imajo srečo in se zgodaj poročijo :) jst bi se tud. )
udeleženci komedije: Bella, B., K. in njen mož, seveda (ki je -mimogrede- računalniKar, kot bi rekla naša profesorica za IKT, lepo prosim) in seveda: TRIJE MEDVEDKI. :) Manca, Blaž in Lisko (ki je v bistvu kuža).

In kaj naj bi počele 3 študentke + en mož v petek zvečer? No, glede na to, da so študentke, je logično, da se morajo veliko učiti. No, pa se NISMO učile. Vsaj ne zares.:) Delale smo seminarsko nalogo, in sicer: montirale filmčke. Smo 3 ženske, 2 od teh sva totalno antitehnična tipa (če malo pretiravam). No, pa tudi tretja ni imela ravno veliko pojma o montiranju filmčkov. Dobro, da ima moža računalniKarja, ki nas je podučil te umetnosti, ki  to ni; ker je stvar res zelo enostavna. :D In ker smo zelo pametne (ena je celo (znanstveno dokazano) nadarjena), smo zelo hitro skapirale celo zadevico. :) Kar pomeni, da smo si vzele bolj na izi. Mislim, da se nam je takrat utrgalo. :D

Vsaka vzame enega medvedka: Bella Manco, B. Blaža in K. Liska.


Manca: Jeeej, punce so pa filmček sestavile!
Lisko: Pravzaprav ga je računalniKar!
Manca: No ja, prav imaš. Dejmo mu zaploskat wiii!
... ... ...
Manca (si razteguje ušesa)
Lisko: Zakaj mi kažeš tvoja umazana ušesa?
Manca: Ne, ne, ravno sem si jih umila, zdaj jih sušim.
Lisko: Ojoj, a to pomeni, da je moja kopalnica spet umazana?
Manca: Ja, tako nekako. Ampak saj si itak ti na vrsti za čiščenje.
Lisko: weee :(
... ... ...
Manca: Lisko, zakaj si tako majhen, če si pa star 20 let? A maš osteoporozo?
Lisko: Ne. Pa ne delaj se norca, starejše je treba spoštovati. Tudi, če sem manjši od tebe in imam hripav glas.
Manca: Kako pa je možno, da si toliko star kot mami?
Lisko: Ne vem. Mami mi noče povedati, kako se naredi otroke. Pa še gledati ne smem, ker mi vedno preusmeri pogled.
Blaž: Ja, meni tudi. In nikoli ne pozabita narediti tega. Očitno neke vrste predigra.
... ... ... itd, itd, itd.

HAHAHA :D

B.: Bella, daj pelji me v študenta, preden se zaklenejo vrata.
Bella: ja, bolje da res, če ne bosta morala K., in računalniKar še nekomu preusmerjati pogled oz. ga obračat stran. :D
No comment.


Torej, rabi kdo inštrukcije ali pomoč pri montiranju filmčkov? :D

En navaden dan

Zjutraj zazvoni (vedno prezgodna) budilka, ups, telefon. Vstanem, si umijem glavo, na hitro pojem zajtrk in že stojim pred vrati, namenjena na faks. Mrzlično iščem ključe - ni jih ne v torbici, ne v mojem predalčku, ne v žepu; nikjer. Kriza, pa že tako sem pozna. Nič, hitro grem od doma in pošljem SMS sestri, ki je šla za mano na pot le 20min kasneje. Še dobro! :)

Spotoma srečam sošolko in jo skupaj (v precej hitrem tempu, ura ni prizanašala) mahava proti faksu. Ko že misliva, da bova sigurno zamudili, začneva hoditi bolj počasi - češ, če bova že zamudili, je vseeno, če zamudiva še eno minutko več. No, potem pa je (vedno točna) profesorica zamudila.  Šjuh! :)

Faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks, faks...faks. Nič posebnega. Jemljemo snov, večinoma prepisujemo s platna, profesorji pa tu in tam kaj pokomentirajo. Na muč zanimivo. Ne bi rekla. 

No, ampak nikar tako črnogledo :D Pri nevrologiji (super profesor, mimo grede!) se končno malo zbudimo. Ko kaj vprašamo profesorja, vedno odgovori. Še več - odgovori v šali, na zabaven način. Čeprav čisto vsega pa tudi ne razume. No ja, saj je samo človek. ;)

Bella*: Zakaj imajo ti ljudje (obstaja približno 5 ljudi na svetu, ki jih anestetik samo uspava, ne pa tudi umrtvči živcev, kar pomeni da jih vsak ubod, šiv, urez,... neznansko boli) takšne težave? Kaj je narobe z njihovimi živci?

Prof. nekaj bluzi o fantomski bolečini, odrezanih udih...

Bella*: Ne, nisem tega mislila. (sledi ponoven poskus zastavitve vprašanja)

Prof. še vedno ne ve, o čem govorim.

Bella*: Poglejte, recimo da je z mojo roko nekaj narobe in moram na operacijo. Dajo mi anestetik, jaz zaspim, ampak še vedno čutim vsak ubod s skalpelom, slišim pogovor med kirurgi. Zbuditi se in vpiti, jokati ne morem. Roko pa še vedno imam!; niso mi je odrezali.

Prof.: Ja, vidim da roko še imate! :D :D :D It made my day :)

No, po tem smo imeli še eno predavanje in seminar, ampak o tej profesorici pa raje ne bi (ali pa mogoče kdaj drugič...). Bila sem še pri študentski maši, od tam pa direktno na študentski verouk. Če kdo misli, da tam razpravljamo samo in izključno o resnih temah, se moti! Danes sem, na primer, poleg debate okoli Da Vincijeve šifre izvedela tudi, kako se prijateljeva zajčka parita. In to zelo nazorno, slikovito, z vsemi podrobnostmi. Pa reci, da to ni smešno! :)