Na novega leta dan me je moja sestra razveselila z mailom. Poslala mi je tole sliko:
Pa sem se lotila. :) Ampak takšna, kot sem, še vedno nimam kozarca in mi listki še vedno ležijo na mizi. No, vsaj opominjajo me vsak dan sproti, da moram še kaj zapisati. In takšna, kot sem, tudi ne bom čakala do konca leta, ampak sem se odločila, da "kozarček" odprem kar vsak konec meseca. Mislim, da si bom na ta način zagotovila vsaj 365 (na)smehov več, kot če bi to storila samo enkrat, 31. decembra. Vsakodnevno pisanje lepih stvari ni nič čudežnega samo po sebi, vendar je nekaj zagotovo: bolj sem osredotočena na pozitivne stvari in vsak dan posebej zvečer še enkrat preletim v mislih. :) Priporočam! :)
In kaj me je v januarju nasmejalo?
Potica. Drsanje. Fitnes. Film. Greva v Rim, jeeeeej! Gumijasti črvi. Petje "Vse najboljše" prek telefona. Še 100 dni do poroke! Urejanje fotoknjige. Koncert v Filharmoniji. Še ena seminarska je oddana. Produktivnost. Snemanje filmčkov za faks. Drsanje z Žirovci. Babičin štrudelj. God sv. Don Boska in sv. maša na Rakovniku. Slideshow lepih fotografij. Sestanek s pevci za ohcet in plesne vaje. Prijetna utrujenost. Dan treh pravnikov. J&Š in ogled vseh mogočih posnetkov Klemena Slakonje. Predstavila in opravila z izdelki za MM, končno! Po dolgem času v Želimljah - dan odprtih vrat. Knjižnica Šiška. Varstvo Škratka + koncert MPP-ja. Ukvarjanje z M. tehniko. J. ima nočne more. Zadnje predavanje v tem semestru! Šla za brez veze na faks. Hiša ima novo kopalniško omarico in zaboj za umazano perilo. Lep sms.
Nasmejalo me je vse to. K vsem tem stavkom pa sami ugibajte, kakšne vrste smeh sodi zraven. Histeričen, glasen, sarkastičen, neslišen, do solz, hihitanje, ponosen smeh,... Ali pa samo nasmeh?
Pa si v stilu te objave poglejmo, kako so priprave napredovale v teh stotih dneh... :)
Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:
On bi bil v obleki in z kdo ve katerolepo kravato.
Jaz verjetnozavita v pravkar urezanem blagu bele barve... no, sploh ne vem točno, kako zdaj moja obleka izgleda.
Imela bi lepo frizuro in lep šopek.
V nogebi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa. Tudi za čevlje ne vem, v kateri fazi izdelave so.
Poročila bi se v naši cerkviin poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal časin nikamor se nam ne bi mudilo, saj sva datum spremenila in resnično upam, da zdaj dogovori držijo...
Pelo bi največ 10 dekletkakšnih 30 pevcev. Thumbs up za prijatelje! :)
Imela bi najboljšega fotografa
namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnegain nadela bi si najlepše prstane.
Torte ne bi bilo, piškoti in večerja bi bili slastni;
namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i, - skrajni čas, da jih narediva!!
namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.
Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba,zabavali bi se ob super glasbi
in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figurebili že precej lepi za pogledat.
Na poroko bi bila skoraj v celotine še dovolj pripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.
...
Torej, ena super zanimiva poroka s super hudimi fotkami, ob katerih bi se zabavala še celo življenje.
Mah, neeeeee, to še vedno ni to.
Še 100 dni, pa bo to to, kakorkoli že bo.
Jaz verjamem, da bo lepo!
---
A ni danes lep dan? Ko bi bil le tudi čez 100 dni (letnemu času primerno lep dan). :)
Moj večer izgleda takole (za tiste brez domišljije - v skodelici je vroča čokolada):
Za mano je bogat dan, oh kako zelo bogat. Pa ne tiste vrste kako-zelo-sem-bila-produktivna-in-naredila-veliko-stvari-poleg-tega-pa-sem-pridno-študirala-in-zdaj-vse-znaaaaaaam bogat dan.
Začelo se je z dolgim jutrom, nadaljevalo z nekaj opravili za faks; potem sem s prijateljico lep čas sedela na kavi iz avtomata in bila priča njeni iznajdljivosti ob tem, ko ji ni uspelo avta spraviti iz parkirnega boksa [če se slučajno znajdeš v taki situaciji: počakaj, da pride mimo tip v mini cooperju ali kakšnem drugem avtu in ga prosi, če ti avto zapelje ven, ker si videla, da je tooook dober voznik! :D]. Carka!
Današnje popoldne pa je bilo zame popoldne treh pravnikov.
Najprej sva se moj mož po civilnem pravu in jaz odpravila na obisk k duhovniku in pravniku (oboje v eni osebi). Cilj obiska: obisk + pogovor + prošnja za vodenje poročne maše. Check, check and CHECK! :)
Zvečer sem imela 20 minut telefonske konverzacije z drugim pravnikom + diakonom (oboje v eni osebi). Cilj telefonskega klica: obvestilo o novicah v zvezi z zgoraj navedenim obiskom + pogovor + dogovor o kavi. 3x check! :)
In tretji pravnik? Moj dragi, seveda. :)
Res je bil lep dan. Pa čeprav morda ne izgleda nič nenavadnega. Kljub temu, da s perspektive faksa res izgleda le kot obupno neproduktiven dan, sva opravila pomembne stvari; sama pa sem ob vroči čokoladi in pisanju premlela še veliko stvari. Konec koncev pa, danes je enaindvajseti, triinšestdesetič. Manca V. je stara en mesec! :)
Včeraj sem dobila še en mail, ki me je obvestil, da je Neža napisala pod mojo zadnjo objavo še en komentar. Hm, le kaj? Nagradila me je z nagrado Liebster Award. Hvala, Neža! :)
Pravila za Liebster Award:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga.
2. Navedi 11 dejstev o sebi.
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator.
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti.
6. Nominirancem na njihovem blogu napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani.
Torej, 11 dejstev o meni:
1. Imam fobijo pred kostmi! Ribje, živalske, koščice v sadju,... Rajši porabim trikrat več časa in meso odstranim z vilicami in nožem, kot pa da bi z roko prijela za kost in si olajšala delo.
2. Znam brati z ustnic.
3. Moja soba je le redko lepo pospravljena. Večino časa v njej vlada ustvarjalni nered.
4. Ponoči zdržim dolgo pokonci in zjutraj reees težko vstanem.
5. Včasih kupim kaj samo zato, ker je pač moderno.
6. Trenutno sem "na pol" poročena.
7. S poročnim prstanom na roki sem sposobna seminarsko nalogo natipkati hitreje, kot brez njega.
8. Moja to-go hrana so chocolate chip cookies in jogurt. Oboje merkatorjeve ali sparove blagovne znamke. (Hello, študentska denarnica!)
9. Nič me ne sprosti bolj kot glasba + volna + pletilke.
10. Vse stvari delam precej počasi in zadnji moment.
11. Z leti postajam vedno bolj narodno zavedna.
In še moji odgovori na vprašanja. In ja, odgovarjala bom v slovenščini; upam, da te ne moti, Neža. :)
1. What's your favourite nail polish colour?
Težko rečem. Če se pa že ravno moram odločit, naj bo rdeča.
2. What colour is usually your bed?
Oranžna! :)
3. Which season of the year is your favourite?
Poletje - sonce, morje, jutra brez budilke,... Jaaaaaaa!
4. And which tv series is your favourite and which season of it?
The Big Bang Theory, najbolj všeč mi je 6. sezona (do zdaj...).
5. When you dream do you dream from your perspective or a third person's?
Hm, kaj pa vem; ne sanjam pogosto in tudi takrat se sanj ne spomnim.
6. In Winter, do you prefer cozy living room or snow covered hilltops?
Cozy living room!
7. What is your favourite food?
Testenine s piščancem in sirovo omako.
8. Which country is your dream one to live in?
Slovenija! :)
9. What is the furthest destination you ever travelled to?
Afrika, Slonokoščena obala. :)
10. Who is the most important person in your life?
Moj fant/zaročenec/mož. <3
11. Which Disney princess is your favourite?
Na to vprašajne pa SPLOH ne znam odgovoriti! Sorči... ;)
Zdaj pa 11 nominirancev... Ha, ta bo težka! Sploh ne spremljam toliko slovenskih blogov, tuji imajo pa vsi precej več kot 200 spremljevalcev. In ker ne maram početi stvari samo zato, da se zadosti pravilom, bom nominirala le 8 blogerjev. Za vse te bloge vam garantiram, da so vredni branja od prve, pa vse do zadnje objave! :) Prva blogerka ima super stil, druga obvlada iskrenost v pravem pomenu besede; tretji ima v svojem kratkem življenju za sabo že precej dogodivščin (na blogu pa samo eno objavo, ti-ti-ti); četrta je ustvarjalna na precej področjih. Pete v živo sploh ne poznam, njeni zapisi pa so uau, s šesto sem v gimnaziji uspešno vodila pošto, ki je imela stalno relacijo pod šolsko klopjo; s sedmo morava končno na najino prvo kavo; pri osmi pa težko pričakujem naslednji del njenega spletnega romana.
(Za vse, ki ste nominirani že drugič - ne bom užaljena, če na moja vprašanja ne odgovorite, zagotovo bom uživala tudi ob branju odgovorov na vprašanje, ki vam jih je zastavil kdo drug.)
Šteti so mi dnevi, ki jih bom še preživela v tej sobi, v tej hiši in med mojimi ljudmi. Šteti so mi dnevi, ko še lahko pri sosednjih vratih potrkam, kadar se mi pač zazdi in ko podobnemu trkanju z veseljem rečem "Naprej!". Šteti so mi dnevi, ko kuham enkrat tedensko, pospravljam mizo enkrat tedensko in nisem sama pri pranju perila ter čiščenju kopalnice. Šteti so mi dnevi, ko se še podpisujem z dekliškim priimkom in veljam za Ljubljančanko. Šteti so mi dnevi, ko lahko v 40 minutah pridem iz postelje pa do faksa, hodim v trgovino po vsako prčkarijo posebej in se s prijatelji brez hudih logističnih dogovarjanj dobim na pijači. Šteti so mi dnevi, ko gre večina položnic mimo mene kar neodprtih in mi je prihranjeno delo z večino vrednostne in nevrednostne papirologije. Čez 145 dni bom (spet) postala vozačica; postala bom vaščanka in domov bom hodila le še na obiske. Spontano trkanje na sosednja vrata bo zamenjal hišni zvonec, ki se bo oglasil ob približno dogovorjeni uri. Čez 145 dni ne bom več mogla poležavati do 40 minut pred faksom; takrat bom potrebovala najmanj 40 minut samo za pot do faksa. Tudi sicer bo potrebno več časa preživeti na nogah. Kuhinja, kopalnica, obleke, likanje, čiščenje tal in brisanje prahu,... oh my. In na čast posebnim gostom na tem blogu... ;) Tudi nedelje čez 145 dni ne bodo več takšne, kot sem jih bila vajena do sedaj. Drugače bo za oči, ušesa,... Drugače.
***
Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.
(1Mz 2, 24)
***
Kaj mi pa more kuhinja, kopalnica, tla, daljše razdalje, manj spanja, stroški...? Kaj je to v primerjavi s tem, da bom živela s človekom, ki si ga je Bog zamislil samo zame? :) Še 145 dni. ___________ Vsi skrivnostni obiskovalci bloga, dobrodošli. :) Če tudi vi, tako kot jaz, pišete modre iskrene besede, se priporočam za link. Če so modre, še toliko bolj.
Poleti sem se na duhovnih vajah z otroki večkrat igrala igro Požar - poplava - letalo - potres. Pri tej igri ima vsak otrok svojo nalogo, predstavlja hiško ali prebivalca v njej; voditelj igre pa daje navodila. Ta so ponavadi takšna, da se mora zamenjati določena kombinacija otrok, voditelj pa skuša zasesti kakšnega od njihovih mest. Ko se zgodi požar, poplava ali avijoni, se otroci navadno zelo hitro zamenjajo. Ko pa se zgodi potres,... takrat je katastrofa! Zmešnjava vsepovsod, po prostoru kar mrgoli in vsi mrzlično iščejo nove soigralce in skušajo dobiti svojo pozicijo v hiški. Potreeeeeees!
***
Tudi v življenju se dogajajo prav take stvari. Kakšen dober plan pogori, dobre ideje potonejo med poplavami in kljub strateški gradnji se v že zgrajene gradove v oblakih zaletijo letala.
Tudi obratno se dogaja: ogenj pogasimo in čeprav malo ožgane, dobre plane še vedno izvedemo. Dobre ideje ožamemo in jih uresničimo, pa čeprav v malo bolj zmečkani obliki. Gradove utrdimo do te mere, da se ob udarcu uniči le najvišji stolp; na dvorišču pa je ob tem še vedno lahko veselo.
Ampak... potres?! Ta zruši vse, tudi temelje. Takrat vsak rešuje najprej svojo glavo, gleda naokrog in pazi, da ga kaj ne zadane, hkrati pa išče varno mesto in kogarkoli, ki bi mu lahko pomagal. Ko se zgodi potres, ne pomaga le gasilska cev, cunja za ožemanje vode ali katerakoli druga strategija. Ne, začeti je potrebno od začetka.
***
Okej. Igrica je super, pa tudi moje filozofsko razmišljanje najbrž ni čisto zanič. Realnost pa je, hm, ... obupna.
Kot sem že zadnjič zapisala, piševa pravljico in gradiva pravljični grad, ki je očitno zrastel preveč visoko. Namreč, vse, kar sva že zgradila, se podira. Rezervacija cerkve sploh ni več takšna, kot je bilo dogovorjeno. Ena birma naj bi bila takoj naslednji dan po poroki in ja, to je tista birma, pri kateri sem botra! Ker je ta situacija izvedljiva samo pod pogoji, ki si jih nihče ne želi, sva zaradi nikakršne prilagodljivosti drugih vpletenih oseb, katerih naziv se začne s črko ž, začela razmišljati o zamenjavi datuma poroke. Ja, midva, pa čeprav sva naredila vse, kar je v najini moči, da do tega ne bi prišlo. Glavni hec pa je v tem, da veliko drugih datumov sploh nimava na voljo, še bolj pa je vprašanje, kako se bo to izšlo z rezervacijami, ki jih že imava.
Prav tako, kot komaj čakam, da ti dnevi minejo, pa sem vesela tudi, da imam teh 200 dni še na voljo. Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:
On bi bil v obleki s kdo ve katero kravato.
Jaz verjetno zavita v pravkar urezanem blagu bele barve.
Imela bi lepo frizuro in lep šopek.
V noge bi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa.
Poročila bi se v naši cerkvi in poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal čas.
Pelo bi največ 10 deklet.
Imela bi najboljšega fotografa,
namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnega.
Torte in piškotov ne bi bilo, prav tako nobene druge hrane in pijače;
namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i,
namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.
Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba
in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figure.
Na poroko bi bila skoraj v celoti nepripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.
...
Torej, ena super bedna poroka s super hudimi fotkami, ki bi me nanjo spominjale še celo življenje.
Mah, neeeeee, to ne bi bila prava pravljična poroka.
Zdi se
mi, da obstaja življenje pred Afriko in življenje po Afriki. Življenje po
potovanju v Afriko je dobilo popolnoma nov ritem. Ves čas se nekaj dogaja in
včasih komaj dohajam vse novosti in dogodke, ki si sledijo po najhitrejšem možnem
postopku ali pa se celo prehitevajo. Noro. Dogaja se precej, ampak dogajajo se
dobre reči, spet. In če se dogajajo dobre reči, pa četudi jih je res veliko, se
jih človek ne naveliča, ker dobre reči človeka ne utrudijo, pač pa dodajo nov
zagon.
***
Od
avgusta naprej se mi zdi, da obstaja življenje pred zaroko in življenje po
zaroki. Dogodki se vrtijo še hitreje, še bolj intenzivno in še več lepih reči
se dogaja. Učenje za izpite, delo, jahanje, hribi, klicanje nešteto novih
številk, ogledi prostorov in rezervacije vseh možnih storitev; uživanje tistega želimeljskega pridiha, ki je spet pri nas doma in poslušanje igranja
violine, ki postaja vedno bolj profesionalno; obisk dveh porok in uspešno
lovljenje enega šopka… in še, in še.
Ampak ne glede na to, kako noro je vse
skupaj, ne zmanjka energije.
Prihodnje
leto bo vse skupaj še bolj noro. Res noro. Poleg tega, da bo med tednom [tudi zaradi
diplome] ekstra pestro na faksu, bodo tudi vikendi ekstra pestri.
Devetdesetletnica
Prvo
obhajilo
Birma
Še ena
birma
Poroka
Petdesetletnica
Splavitev jadrnice
Osemdesetletnica
Birma
Petdesetletnica
in
upam, da nobenega pogreba.
Ljudje,
ki so mi blizu, bodo praznovali lepe jubileje in prejeli zakramente, proslavili
dosežke. Sama jim bom bolj ali manj ob strani, enkrat kot botra in mnogokrat
kot specialen gost (vsak od nas je poseben in pomemben, kajne?). Na najlepši
dan bom nevesta in postala bom žena…
***
Naredila
sem vse potrebne izpite in napredovala v četrti letnik. Noro. Lansko leto sem
razmišljala o tem, da sem pravzaprav razvajenka. Tudi letos bi lahko
razmišljala tako, morda še bolj. Pa mislim, da razmišljam ravno nasprotno; pravzaprav
sploh ne najdem pravih besed, zato bodo sledeče vrstice malo zmedene…
Še
vedno ne morem mimo tega, da so mi prenekatere stvari podarjene, požegnane in
ljudje me razvajajo. Ni (bilo) vedno tako in mislim, da se je dobro tudi slabih
časov kdaj pa kdaj spomniti, ker sem potem bolj hvaležna za vse lepe reči, ki
se mi dogajajo te dni in lahko uživam z manj slabe vesti.
Rajši
ne pomislim, koliko ur sem presedela pri logopedinji in si lomila jezik, zato
da danes govorim tako, kot govorim. Koliko različnih zdravnikov sem obiskala in
kolikokrat sem čakala v prenapolnjenih čakalnicah. Nešteto ur sem presedela
pred matematičnimi zvezki in knjigami, pa so bile ocene vedno znova negativne
in je bilo potrebno začeti od začetka ter ponavljati tolikokrat, da sem končno
dosegla minimalen napredek in zadosten uspeh. Precej ur sem vztrajno vadila
flavto. Velikokrat sem že zjutraj pred šolo izvajala dolgočasne
fizioterapevtske vaje in nekaj dolgih obdobij nisem jedla tega ali onega zaradi
razno raznih diet. Poslušala sem nadležno glasbo, po kateri so me bolela ušesa in
glava, zato da se mi je sluh izboljšal za 1%. En procent! Šla sem čez precej
obupno zamudnih postopkov testiranja za dokazovanje posebnih potreb in zaradi
dodatnih ur ostajala dlje v šoli in ponavljala šolsko snov. Bila sem utrujena,
brez volje in izmučena, napredek pa minimalen, pa sem vseeno vztrajala, ni bilo
druge opcije. Ničkolikokrat sem se preveč prilagajala pustila, da so drugi
hodili po meni, uveljavili njihov prav in njihovo voljo, vse za ljubi mir.
Rajši ne pomislim, kolikokrat sem zaman čakala na preprost SMS z odgovorom na
preprosto vprašanje. Ali kolikokrat sem oplela vrt in me je bolel hrbet, medtem
ko se je nekdo drug prijetno raztegoval ob čiščenju oken. Tukaj so še številna
jutra, ko sem se zbudila že ob petih samo zato, da sem šla bruhat in s tem
nadaljevala še kakšnih 7 ur. In ko sem že pri številki 7 naj omenim še to, da
bi sedmi razred najrajši izbrisala iz spomina. To nikakor ni bilo noro dobro.
In
zdaj, ko je noro dobro, se mi zdi, da s tem delam krivico drugim, tistim, ki se
nimajo noro dobro. Ne privoščim si pravega veselja, ker se mi ne zdi pošteno. Nikakor
jim ne privoščim in želim si, da bi tudi oni prišli do svetlejše plati
življenja.
Ampak! ... Zame gre – jaz se moram naučiti uživati brez slabe vesti. Zdaj, ko
se dogajajo nore reči. Zdaj, jasno in glasno, brez skrivanja v senci. Zdaj, ker
nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost… ZDAJ.
Hvaležna sem za vse dobre reči… Ne znam povedati, kako zelo sem hvaležna... Tudi za slabe, za solze, razočaranja, bolezni in
neuspehe. Želim si vseh teh dobrih reči in komaj čakam, da se zgodijo. Hkrati
pa upam, da mi tudi v slabih časih ne bo zmanjkalo vztrajnosti in moči in da se bom tudi takrat spopadala vsaj tako odločno kot nekaj let nazaj.
Z Najlepšim sva se usedla v avto in se odpeljala na Bled. Eno vasico zraven, če sem bolj natančna. Parkirala sva pri pokopališču in kmalu se je na parkirišče pripeljal še en avto, v njem pa A. Prijazen nasmeh in vesel pozdrav, pa je bilo tako, kot bi ga nazadnje videla včeraj.
Takole. Samo cerkev odklenem, se primerno uredim, pa bomo začeli. Fino.
------
...čez nekaj minut...
------
Stojiva pred oltarjem, drug ob drugem in A pred nama.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Smo v cerkvici sv. Jakoba. Ta je veliko prepotoval in lepo je, da tudi vidva vajino dolgo potovanje začenjata tukaj. Božja beseda.12 To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15, 12)
Zakonska zveza ni popolna,če sta v njej prisotna samo dva. Popolna je, ko je v njej prisotna še tretja oseba, Sveta Trojica. Popolna je, ko je prisotna skupnost, družina, prijatelji in Cerkev. Popolna bo, ko bodo enkrat prisotni tudi otroci.
Zaroka je čas, ko se poglobljeno spoznavata in pripravljata, da bi v polnosti prejela zakrament svetega zakona. To je čas, ko skupaj pred Bogom, skupnostjo, družino, prijatelji in Cerkvijo preverjata vajino odločitev. Vsi, ki vaju obkrožajo, vama pri tem pomagajo. In tudi, ko vsi ostali zatajijo, ne pozabita, da Bog nikoli ne zataji.
Zaroka pa še ni poroka, zato tudi ne prinaša pravic in dolžnosti, ki jih prinaša zakon.
[Lepo si nama povedal, A., lepo. :)]
Prošnje. Vsak od naju prebere zaročno besedilo. Tega sem pa res pozabila! :-/
Izmenjava si zaročni darili. Jaz dobim prstan, on si je izbral uro.
------
In že je bilo konec obreda. Bil je naravnost čudovit in resnično sem bila ganjena. Še sama nad sabo sem presenečena, kako dobro mi je uspelo zadrževati solzice. Čedalje nemogoče pa se mi zdi, da mi bo to uspelo na poroki, ker bo zagotovo še tisočkrat bolj čudovita. A (upam, da on) bo gotovo povedal še bolj modre besede od včerajšnjih in po pesmici Oh happy day bo sledil še boljši žur, kot je kofetkanje. Aja, kofetkanje je bilo super, brez dvoma! :)
It was a happy day!
... To je bilo tisto presenečenje. In ne bi moglo biti bolj popolno. :)
--------------------
On je našel obleko zase. Mislim, da sva našla prstane. Jedla sva dobro večerjo in šla na obisk k njegovi priči. Cel dan se nisva niti grdo pogledala.
Manca in Najlepši sta bila danes pridna. Precej ur sta preživela v trgovini, iskala primerne artikle, bila zaposlena. Tako zaposlena, da tudi Najlepši ni imel časa pogledovati na svoj super pametni telefon, zato ga je dal meni v torbico. In ga tam tudi pozabil. Iiiiiiin. Manca pride domov in ugotovi, da ima pri sebi dva telefona. Bodimo realni, vsak se rajši ukvarja z boljšim telefonom, če ga že ima na voljo, tudi jaz. Vse skupaj mi predstavlja še malo izziva, ker sem totalno antitehnični tip in ni kar tako se znajti med vsemi 73 mapami na pametnem telefonu. Seveda se po navadi takoj izgubim in potem pritiskam vse možne variante, s katerimi se mi zdi, da bom telefon ugasnila in preprečila katastrofo. No, ne danes; danes sem imela srečo nesrečo v sreči. A to sploh obstaja? Nima veze. Tipkam, najdem sporočila. Fino, tam lahko vedno kaj zabavnega preberem. :) Pogovori s prijatelji so najbolj zabavni za brat, fantje vedno kaj novega pogruntajo. :D Vrtim, vrtim, da bi prišla do začetka pogovora. Opazim dooolgo sporočilo. Uf, težke izpovedi, a?! Na hitro poševno preberem...
Bova v tisti vasici.
Ne povej ji.
Rabiš samo ...
Bi lahko ti...
...in še ene par malenkosti, ki se jih hvala Bogu ne spomnim več.
Samo nekaj prebranih besed in že sem tipkala "nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj nazaj" kolikor hitro se je dalo. Dojela sem namreč, da gre za presenečenje. In pravkar sem si ga pokvarila. Sama sem si pokvarila presenečenje, pa tako rada jih imam! Kokoš. Nimam pojma kaj bo, ne kje, niti kdaj točno. Vem pa, kdaj približno in vem, da se nekaj pripravlja. Buuuuuuu.
Lekcija št. 84930: Niti za zabavo ne beri tujih sms-ov.
Tokrat naj se lepo prosim izkaže moj slab spomin. Upam, da jutri zjutraj ne bom o tem niti razmišljala več in da bo presenečenje res presenečenje. Saj bo še en naporen dan. lahko mi uspe pozabit, vem, da mi lahko uspe pozabit in res upam, da mi uspe pozabit!
Pa pametni telefon? Čaka na mizi, ker ga niti ugasnit ne znam. Tistega sms-a pa ne grem še enkrat iskat, zanalašč.
Dobre reči se dogajajo... Tako sem pisala na facebooku zgodaj julija. Takrat so se mi začele počitnice in kakor hitro se je dalo sem morala dolgo sedenje za knjigami, ki je bilo ravnokar za mano, skompenzirati z letanjem naokrog. Zdaj pa se to super poletje s svetlobno hitrostjo bliža koncu in morda je čas, da te dobre reči nekako ovekovečim. :)
Začelo se je z nedeljskim večerom in guncanjem na Kostanjevici na Krki. Niti dobre fotke niso nastale, tako dobro je bilo. :)
Naslednji teden sem čuvala Škratka in mogoče, mogoooče, mogoče bom šla novembra z njim v Pariz. Poiskat čar Pariza, ki sem ga v tretjem letniku očitno spregledala. In še malo več čuvat.
Nekaj novih oblek.
Fotošuting s prijateljico.
Jahanje, končno. :)
Takile miškoti... Takoj bi imela svojega...
Po dobri pici pa smo ponovili nedeljsko guncanje. Bi bilo škoda, da ne bi, ko smo bili pa tako blizu.
Pa sem že pri koncu. In v čem najbolj uživam zadnje čase? V histeričnih reakcijah marsikoga. Povod za histerično reakcijo pa je... svetleča stvarca na prstancu desne roke. :) Ja, zaročena sva! <3
