Ko so se začeli pojavljati pametni telefoni, sem govorila, da niso res tako potrebni. Zakaj že, saj imaš telefon za klicanje in pisanje sporočil, za vse ostalo pa računalnik, a ne? Ja, če živiš v Ljubljani in imaš doma in na faksu dostop do računalnika, tvoja edina skrb pa je faks. Za vse ostale primere je pravi odgovor: "Ha, ha, ha." (No ja, saj se da, ampak v mojem primeru težje)
Prvi ponedeljek po poroki sva se z možem odpravila v Big bang po telefon zame. Na vasi, kjer takrat še ni bilo internetne povezave, je bila takrat to edina možnost, da sem bila ažurna kar zadeva e-pošto in socialna omrežja, pa še za druge funkcije v zvezi z vodenjem gospodinjstva je pametni telefon kar precej v pomoč. Pojavljale so se nove in nove aplikacije in kaj kmalu je telefon postal podaljšek moje roke. Žalostno.
Potem pa sem zanosila in obljubila sem si, da dojenček ne bo tekmoval za pozornost z mojim telefonom. In na začetku res ni. Ko je jedla in bila budna, pa tudi ko je spala, sem bila z njo. Ko je spala dlje časa, sem lahko opravila vse želeno in še sem imela čas za sprostitev - komunikacijo s prijatelji, branje blogov in drsanje po Facebooku. Nato je bila vedno več časa budna, kar je pomenilo, da sem kdaj pa kdaj morala opraviti tudi kakšen klic ali kaj podobno nujnega. Ker pa ga imaš že ravno v roki, pa mimo grede še nekaj pogledaš in preveriš. Telefon pogosto piska, pa moraš nujno pogledat, kaj je. S telefonom slikaš otroka, pa vidiš obvestila. Nadaljevanje je znano, a ne? Hja...😒
Zato sem se odločila, da v času Vitine budnosti izklopim WiFi povezavo. Kdor me res rabi, naj me kar pokliče, pa še hitro se bova zmenila! Najpomembnejše pa je, da zdaj ne zamujam otročka niti malo. ji ne dajem slabega zgleda kar zadeva komunikacijo in prioritete. Včasih je težje, se pa splača! 💓
Ni komentarjev:
Objavite komentar