Moj spomin

Imam precej dober spomin. Na pamet vem kar precej telefonskih številk, rojstnih datumov in naslovov - tako poštnih kot tudi e-poštnih. Če sem že bila na nekem kraju, precej verjetno vem pot do tam na pamet. Kadar se spomin z mano malce poheca pa vseeno kmalu ugotovim, da je pot nekam neznana in da je boljše, če se obrnem. Tudi doma natančno vem, kje se nahaja kakšna stvar. Ne glede na to, ali je kar nekam vržena, pospravljena ali (iz)posojena.

Ker nič ni popolno, tudi meni moj spomin včasih ponudi le meglo, po kateri mešam bolj ali manj uspešno. Da jo moji možgani razženejo, se morajo včasih pošteno potruditi. Kot na primer...

Neža mi je za poroko naredila res čudovit šal.

Vidite? :-)

Takrat je bil še maj in vreme je bilo ravno primerno, zato sem ga pogosto nosila. Ker tudi poletje ni bilo najbolj vroče, je šal v statistiki nošenja vseh mojih šalov prav zagotovo zasedel prvo mesto. Tudi septembra sem ga imela kar nekajkrat za v knjižnico. Potem se je sonce odločilo, da vsaj malo nadoknadi poletje in nas jeseni malce bolj ogreje. Šala takrat sploh potrebovala nisem. Itak. No, potem se je zgodila jesen in nekega jutra, ko sem si želela po dolgem času spet nadeti šal, ga nisem našla. Nikjer. 

Ni ga bilo niti v omari, niti na obešalniku, v nobenem izmed avtomobilov. Ni ga bilo pri mojih doma, pri atu in mami tudi ne, prav tako ne pri prijateljici. Očitno ga tudi v fitnesu nisem pozabila. Še v vse tri knjižnice, kjer sem septembra študirala, sem šla vprašat, pa ga ni bilo. Tema. Buuu. Res mi je bilo žal za šal, saj je bil konec koncev zelo osebno, unikatno poročno darilo. 

Nato pa... Neke noči reees nisem mogla spat. In seveda sem spet razmišljala o šalu. Spomnila sem se, da sem septembra s sabo ves čas nosila neko modro vrečko z napisom MERCK (še napisa se spomnim!) in da tja res še nisem pogledala. No in... in... Zjutraj sem tam našla šal. :) Srečna! :)

***

Ugotovitev št. 1: 

Še posebno tega šala ne želim nikoli več izgubiti. 

Ugotovitev št. 2: 

Želim si, da bi si tudi pomembne stvari zapomnila hitreje in takole mimo grede. 

Npr., kaj so pametnega sfilozofirali Tales, Sokrat, Kant, Rousseau, Descartes,...

Ugotovitev št. 3:

Verjetno bi šlo hitreje, če bi o tem razmišljala tako intenzivno kot o šalu.

Ali takrat, ko ne morem spati.

Ugotovitev št. 4:

Najbrž bi v tem primeru takoj zaspala.

Ugotovitev št. 5:

Gotovo bi zaradi tega bolje izkoristila čas počitka, spala dlje, bila bolj spočita in bi se čez dan lažje učila.

Ugotovitev št. 6:

Razen, če bi zaradi tega imela nočne more.

Ali se spraševala, če je šal res moj ali si to le domišljam.

Ali morda, če res obstaja, ali je le podoba, čutni predmet, pojem ali ideja.

Ugotovitev št. 7:

  Trditev "Vem, da nič ne vem" zame ne velja. Ker vsaj to vem, kje je zdaj šal. 

Hahahaha :-D

Deseti, petič

Ko sem si z obleke očistila nekaj cvetnih listov, sem se znašla pred množico ljudi in nisem imela pojma, kam naj sploh pogledam. Povsod sami nasmejani obrazi, pogled  mi je begal na vse strani in morda sem se pri vsakem obrazu ustavila za kakšno sekundo. Najin super fotograf je izkoristil trenutek zmede in naročil, naj se postavimo za skupinsko fotografijo. OK, mister! ;-)

Nato so sledile mnoge čestitke in mnoga darila. Ljudje so kar čakali v dooolgi vrsti. Marsikomu sva se smilila in marsikdo me je vprašal, če sva se namatrala. Prosim vas lepo, NIKAKOR NE! Vesela sem bila vsakega obraza, vsakega nasmeha, vsake dobre in iskrene želje. To je bil edini del dneva, ko sem lahko vsakemu gostu posebej namenila minuto ali dve. Tako malo v primerjavi s tem, kar so oni meni namenili pred tem, tisti dan in mi namenjajo še zdaj. 

Oooooooo... :-)

Majhne punčke so plesale, starejši in modrejši gostje pa so lahko uživali ob kozarčku penine in drugih majhnih dobrot. 

Tako kot vse, je tudi ta del dneva minil v hipu. Že je bil čas, da se usedemo v avto in se odpeljemo na grad Fužine, kjer smo se veselili na ohceti. 

Pločevinasto presenečenje :-)

Se beremo čez en mesec! :) [ali, optimistično rečeno, že kaj prej ;-)]