Na ta lep poletni večer sedim na balkonu in v
družbi kresničk gledam zvezdno nebo. Nasproti mene sedi moj mož - njegov obraz,
tako kot mojega, osvetljuje svetloba ekrana. Razlika je v tem, da on piše
diplomsko, jaz pa blogam (namesto, da bi se učila, jaojao). Preden začnem, pošiljam vsem soblogerjem en
lep pozdravček! J
Ja, en mesec je že naokoli! Takole je bilo…
Zjutraj sem se zbudila in nekaj časa nisem
dojela, da je ta težko pričakovani dan naposled le prišel! Najprej sem pojedla
zajtrk, nato pa odšla k frizerki. Ko mi je uredila frizuro, me je doma že
čakala vizažistka. To so bile najbolj tihe ure tistega dne. Razmišljala sem… Zakaj delajo takšen pomp iz poročnega dne?
Saj ni nič takšnega… Pač, lepo se bom uredila, dala nase poročno obleko in se
poročila… Vsi bomo lepi, zabavali se bomo in veliko plesali. Ampak saj se imamo
velikokrat lepo, s tem krogom ljudi, ki sva ga povabila, pa itak vedno uživamo.
Res, prav nič posebnega ni…
Čas je pospešil
svoj tempo in tišina je postala preteklost. Za stenami naše hiše je
postajalo vedno bolj živahno – prišla sta Klemen in M., oči je skuhal dobro
kosilo, vsak izmed nas pa je urejal še zadnje malenkosti.
Ko sem po kosilu prišla v sobo, sem se
pogledala v ogledalo in si rekla: Ja, to je TO!
To je najin poročni dan! Poročila se bom! … in
vse čudne jutranje misli so bile pozabljene.
Čez nekaj minut sem izgledala takole…
… in bila sem pripravljena, popolnoma.
Nadaljujem čez en mesec. ;-)
