Po fotografiranju sva se odpeljala na Žale, kjer so naju v cerkvi že vsi tiho pričakovali. Zunaj sem si oblekla bolero, fantje so preverili njihove kravate in z A. sva spregovorila še nekaj besed. Nato je končno prišel tisti trenutek, ko sva bila pripravljena, da po vseh hecih (fantovščina, dekliščina, šranga) stopiva pred Boga in si v navzočnosti prič ter najinih najdražjih podeliva zakrament svetega zakona.
Oglasile so se orgle in čas je bil, da se podava na pot. Bila sem že na porokah in vedno stala na prstih, da bi srečni par zagledala čim prej. Ne vem zakaj, ampak takrat sem prav pomislila, da so morda vsi navzoči ravno tako bili takrat malce živčni in v pričakovanju. No, kakorkoli - ko sva ob mogočni koračnici iz avle zavila na pot proti oltarju in sem zagledala prvega človeka in nasmeh na njegovem obrazu, je vsa živčnost čudežno izpuhtela. Nedvomno so k temu pripomogle tudi zelo lepe rožice na oltarju, ali "pogrebno cvetje", kot gerbere poimenuje moj mož. Ker se ob kropilniku nisva ustavila, sem v mislih pozdravila Jezusa in nato sva bila kar hitro na cilju.
Občutki so bili prav posebni. Toliko ljudi, toliko sorodnikov, toliko prijateljev in prijateljic... Noro! Po eni strani sem bila čisto pri stvari, skrbno poslušala in si skušala vsako besedo vtisniti v spomin, po drugi strani pa sem bila v nekem paralelnem svetu in me je precej stvari zadelo šele naslednji dan. Prijatelji so mašo zelo lepo polepšali s petjem, berila in pridiga so nama ukradli pa kar nekaj nasmeškov in izmenjanih pomenljivih pogledov. :-)
Sledila so zelo pomembna tri vprašanja, nato pa zaobljube, izmenjava prstanov, potem pa sem prvič poljubila mojega moža. Mislim, da takrat nisem bila le v vzporednem svetu, kot sem to imenovala prej, ampak verjetno kar v sedmih nebesih. Uhh...
Najlepša pesmica. Ne, res nikoli nisva sama! :-) Prošnje, darovanje, obhajilo, zahvale, podpisovanje,... Po glavnem delu je vse ostalo kar zdrvelo mimo! Ampak sem bila pri stvari, konkretno. Molila, prosila, se zahvaljevala. Najbrž izprosila kar precej milosti. Presenetljivo, da brez ene same solzice.
Z. je zapela še eno od mojih najljubših pesmic, potem pa sva bila čez nekaj minut že zunaj. :-)
