188 - 14

Pa se je potres umiril in temelji so na novo postavljeni... Jupi! :)

Hvala Bogu!

Še 173 dni! <3

Potres!

Poleti sem se na duhovnih vajah z otroki večkrat igrala igro Požar - poplava - letalo - potres. Pri tej igri ima vsak otrok svojo nalogo, predstavlja hiško ali prebivalca v njej; voditelj igre pa daje navodila. Ta so ponavadi takšna, da se mora zamenjati določena kombinacija otrok, voditelj pa skuša zasesti kakšnega od njihovih mest. Ko se zgodi požar, poplava ali avijoni, se otroci navadno zelo hitro zamenjajo. Ko pa se zgodi potres,... takrat je katastrofa! Zmešnjava vsepovsod, po prostoru kar mrgoli in vsi mrzlično iščejo nove soigralce in skušajo dobiti svojo pozicijo v hiški. Potreeeeeees!

***

Tudi v življenju se dogajajo prav take stvari. Kakšen dober plan pogori, dobre ideje potonejo med poplavami in kljub strateški gradnji se v že zgrajene gradove v oblakih zaletijo letala.
Tudi obratno se dogaja: ogenj pogasimo in čeprav malo ožgane, dobre plane še vedno izvedemo. Dobre ideje ožamemo in jih uresničimo, pa čeprav v malo bolj zmečkani obliki. Gradove utrdimo do te mere, da se ob udarcu uniči le najvišji stolp; na dvorišču pa je ob tem še vedno lahko veselo.

Ampak... potres?! Ta zruši vse, tudi temelje. Takrat vsak rešuje najprej svojo glavo, gleda naokrog in pazi, da ga kaj ne zadane, hkrati pa išče varno mesto in kogarkoli, ki bi mu lahko pomagal. Ko se zgodi potres, ne pomaga le gasilska cev, cunja za ožemanje vode ali katerakoli druga strategija. Ne, začeti je potrebno od začetka.

***

Okej. Igrica je super, pa tudi moje filozofsko razmišljanje najbrž ni čisto zanič. Realnost pa je, hm, ... obupna.
Kot sem že zadnjič zapisala, piševa pravljico in gradiva pravljični grad, ki je očitno zrastel preveč visoko. Namreč, vse, kar sva že zgradila, se podira. Rezervacija cerkve sploh ni več takšna, kot je bilo dogovorjeno. Ena birma naj bi bila takoj naslednji dan po poroki in ja, to je tista birma, pri kateri sem botra! Ker je ta situacija izvedljiva samo pod pogoji, ki si jih nihče ne želi, sva zaradi nikakršne prilagodljivosti drugih vpletenih oseb, katerih naziv se začne s črko ž, začela razmišljati o zamenjavi datuma poroke. Ja, midva, pa čeprav sva naredila vse, kar je v najini moči, da do tega ne bi prišlo. Glavni hec pa je v tem, da veliko drugih datumov sploh nimava na voljo, še bolj pa je vprašanje, kako se bo to izšlo z rezervacijami, ki jih že imava.

Potreeeeeeeeeees!

200.

Še 200 dni do poroke! :) Komaj čakam! :)

Prav tako, kot komaj čakam, da ti dnevi minejo, pa sem vesela tudi, da imam teh 200 dni še na voljo. Če bi poroka bila že to soboto, bi izgledala nekako takole:

On bi bil v obleki s kdo ve katero kravato. 

Jaz verjetno zavita v pravkar urezanem blagu bele barve.

Imela bi lepo frizuro in lep šopek.

V noge bi me zagotovo zeblo, saj bi bila bosa.

Poročila bi se v naši cerkvi in poročila bi se precej na hitro, saj bi nas preganjal čas.

Pelo bi največ 10 deklet.

Imela bi najboljšega fotografa,

namesto poročnih prstanov pa bi morala pogruntati nekaj bolj inovativnega. 

Torte in piškotov ne bi bilo, prav tako nobene druge hrane in pijače;

namesto vabil bi morali zadostovati ceneni sms-i, 

namesto s srčkanimi zahvalami bi gostje odšli domov praznih rok.

Profesionalno glasbo bi morali zamenjati za pesmi iz youtuba

in pri plesu po grajski sobani in dvorišču bi ponavljali vedno iste figure.

Na poroko bi bila skoraj v celoti nepripravljena, saj nimava še šole za zakon, pa tudi nasvetov z dekliščine in fantovščine bi bila prikrajšana.

...

Torej, ena super bedna poroka s super hudimi fotkami, ki bi me nanjo spominjale še celo življenje.

Mah, neeeeee, to ne bi bila prava pravljična poroka. 

Pravljica potrebuje še 200 dni, da se napiše.

In se bo, zagotovo!

Zdej pa hitr spat, jutri bo samo še 199 dni. ;)