Zdi se
mi, da obstaja življenje pred Afriko in življenje po Afriki. Življenje po
potovanju v Afriko je dobilo popolnoma nov ritem. Ves čas se nekaj dogaja in
včasih komaj dohajam vse novosti in dogodke, ki si sledijo po najhitrejšem možnem
postopku ali pa se celo prehitevajo. Noro. Dogaja se precej, ampak dogajajo se
dobre reči, spet. In če se dogajajo dobre reči, pa četudi jih je res veliko, se
jih človek ne naveliča, ker dobre reči človeka ne utrudijo, pač pa dodajo nov
zagon.
***
Od
avgusta naprej se mi zdi, da obstaja življenje pred zaroko in življenje po
zaroki. Dogodki se vrtijo še hitreje, še bolj intenzivno in še več lepih reči
se dogaja. Učenje za izpite, delo, jahanje, hribi, klicanje nešteto novih
številk, ogledi prostorov in rezervacije vseh možnih storitev; uživanje tistega želimeljskega pridiha, ki je spet pri nas doma in poslušanje igranja
violine, ki postaja vedno bolj profesionalno; obisk dveh porok in uspešno
lovljenje enega šopka… in še, in še.
Ampak ne glede na to, kako noro je vse
skupaj, ne zmanjka energije.
Prihodnje
leto bo vse skupaj še bolj noro. Res noro. Poleg tega, da bo med tednom [tudi zaradi
diplome] ekstra pestro na faksu, bodo tudi vikendi ekstra pestri.
Devetdesetletnica
Prvo
obhajilo
Birma
Še ena
birma
Poroka
Petdesetletnica
Splavitev jadrnice
Osemdesetletnica
Birma
Petdesetletnica
in
upam, da nobenega pogreba.
Ljudje,
ki so mi blizu, bodo praznovali lepe jubileje in prejeli zakramente, proslavili
dosežke. Sama jim bom bolj ali manj ob strani, enkrat kot botra in mnogokrat
kot specialen gost (vsak od nas je poseben in pomemben, kajne?). Na najlepši
dan bom nevesta in postala bom žena…
***
Naredila
sem vse potrebne izpite in napredovala v četrti letnik. Noro. Lansko leto sem
razmišljala o tem, da sem pravzaprav razvajenka. Tudi letos bi lahko
razmišljala tako, morda še bolj. Pa mislim, da razmišljam ravno nasprotno; pravzaprav
sploh ne najdem pravih besed, zato bodo sledeče vrstice malo zmedene…
Še
vedno ne morem mimo tega, da so mi prenekatere stvari podarjene, požegnane in
ljudje me razvajajo. Ni (bilo) vedno tako in mislim, da se je dobro tudi slabih
časov kdaj pa kdaj spomniti, ker sem potem bolj hvaležna za vse lepe reči, ki
se mi dogajajo te dni in lahko uživam z manj slabe vesti.
Rajši
ne pomislim, koliko ur sem presedela pri logopedinji in si lomila jezik, zato
da danes govorim tako, kot govorim. Koliko različnih zdravnikov sem obiskala in
kolikokrat sem čakala v prenapolnjenih čakalnicah. Nešteto ur sem presedela
pred matematičnimi zvezki in knjigami, pa so bile ocene vedno znova negativne
in je bilo potrebno začeti od začetka ter ponavljati tolikokrat, da sem končno
dosegla minimalen napredek in zadosten uspeh. Precej ur sem vztrajno vadila
flavto. Velikokrat sem že zjutraj pred šolo izvajala dolgočasne
fizioterapevtske vaje in nekaj dolgih obdobij nisem jedla tega ali onega zaradi
razno raznih diet. Poslušala sem nadležno glasbo, po kateri so me bolela ušesa in
glava, zato da se mi je sluh izboljšal za 1%. En procent! Šla sem čez precej
obupno zamudnih postopkov testiranja za dokazovanje posebnih potreb in zaradi
dodatnih ur ostajala dlje v šoli in ponavljala šolsko snov. Bila sem utrujena,
brez volje in izmučena, napredek pa minimalen, pa sem vseeno vztrajala, ni bilo
druge opcije. Ničkolikokrat sem se preveč prilagajala pustila, da so drugi
hodili po meni, uveljavili njihov prav in njihovo voljo, vse za ljubi mir.
Rajši ne pomislim, kolikokrat sem zaman čakala na preprost SMS z odgovorom na
preprosto vprašanje. Ali kolikokrat sem oplela vrt in me je bolel hrbet, medtem
ko se je nekdo drug prijetno raztegoval ob čiščenju oken. Tukaj so še številna
jutra, ko sem se zbudila že ob petih samo zato, da sem šla bruhat in s tem
nadaljevala še kakšnih 7 ur. In ko sem že pri številki 7 naj omenim še to, da
bi sedmi razred najrajši izbrisala iz spomina. To nikakor ni bilo noro dobro.
In
zdaj, ko je noro dobro, se mi zdi, da s tem delam krivico drugim, tistim, ki se
nimajo noro dobro. Ne privoščim si pravega veselja, ker se mi ne zdi pošteno. Nikakor
jim ne privoščim in želim si, da bi tudi oni prišli do svetlejše plati
življenja.
Ampak! ... Zame gre – jaz se moram naučiti uživati brez slabe vesti. Zdaj, ko
se dogajajo nore reči. Zdaj, jasno in glasno, brez skrivanja v senci. Zdaj, ker
nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost… ZDAJ.
Hvaležna sem za vse dobre reči… Ne znam povedati, kako zelo sem hvaležna... Tudi za slabe, za solze, razočaranja, bolezni in
neuspehe. Želim si vseh teh dobrih reči in komaj čakam, da se zgodijo. Hkrati
pa upam, da mi tudi v slabih časih ne bo zmanjkalo vztrajnosti in moči in da se bom tudi takrat spopadala vsaj tako odločno kot nekaj let nazaj.
