Deseti, šestič

Ko smo prispeli na grad Fužine, smo se najprej ob aperitivu sproščeno zbirali v atriju. Med tem sta glasbenika vsakega gosta posebej povabila, da stopijo v špalir. Vsakemu en high-five in zabava se lahko začne!

Ko smo prišli v dvorano, sem sama pri sebi doživela potrditev, da sva izbrala pravi prostor. Ambient je bil čudovit, rože in sedežni red na svojem mestu ter dvom, če bo morda prostora za ples kljub vsemu premalo, se je razblinil. Za mano je bil že cel, naravnost čudovit dan, ampak takrat je zadovoljstvo prišlo na popolnoma novo raven.

Fotograf naju je povabil ven, da smo izkoristili še zadnje trenutke svetlobe in posneli še nekaj čudovitih fotografij. Sledila je juha. Pred njo seveda molitev, začinjena s Sirahovimi navodili glede vedenja na gostiji (Sirah31, 12-21). Predlagam, da si preberete. ;-) Po juhi sva zaplesala otvoritveni poročni ples. Bluzila sva na pesem Te ljubim (Sonja in Ivo Mojzer). No, s tem hočem povedat, da sva plesala blues. ;-) Kmalu so se nama na plesišču pridružili še priče, starši, nazadnje pa še najpogumnejši svatje.

Sledila je dooobra večerja. Imeli smo samopostrežni bife, kar pomeni, da so si gostje sami naložili hrano, ki jim je bila všeč in toliko, kolikor so je želeli. Odlično je bilo, res!

Po večerji pa smo plesali, plesali in še več plesali. Tomaž in Mojca iz dua Nostalgika sta nas odlično animirala, takrat, ko smo to potrebovali. Plesali smo vse mogoče plese. Plesali smo dolg venček polk in valčkov, z obveznim "tunelčkom", seveda. Plesali smo "vlakec", kjer sem se lahko (žal bolj slabo) izkazala v svoji izvirnosti pri plesnih gibih. Plesali smo fantje proti puncam. Ko smo postali pa nekoliko utrujeni, pa sva s Tilnom dobila nalogo, da moram jaz plesati z vsemi svati in on z vsemi svatinjami. Midva sva bila seveda v kondiciji. ;) 

Najina ekipa se je ponovno izkazala, saj so za naju pripravili kviz, za vse ostale pa balinčkov ples. In še marsikaj, menda. Ampak smo tako zagreto plesali, da ni prišlo na vrsto.

Vrgla sem šopek. On podvezico, khm, ogromne ženske spodnjice. :-D Ujela sta zelo dobra prijatelja. Bilo je zabavno. :-D

Ob polnoči je bil čas za torto. Naredila jo je moja sestrična in nimam dovolj širokega kulinaričnega besednjaka, sicer bi vam z veseljem naštela vse pozitivne pridevnike. Hvala, Marinka. :)

Ko je ura odbila 2.00, pa sem kar naenkrat začutila neznansko utrujenost. Takrat bi lahko samo še padla v posteljo in zaspala. Očitno nisem bila edina, saj se je ravno okrog dveh poslovilo največ gostov. Nostalgika sta očitno tudi uživala, saj sta malo podaljšala svoje muziciranje in zato so lahko preostali svatje še malce plesali. Ko jih je pa že večina zapustila ohcet, smo začeli pospravljati. Pecivo, rože, pijača,...  

Okrog štirih smo se odpeljali. Midva na nov dom, najini domači na svojega. Oni so bili doma v desetih minutah in vsa okolica je spala; midva sva potrebovala pol ure in nekaj kmetov je bilo že v hlevih... Vožnja pa je bila spet prav posebna. Prvič v nov dom...

***

Tukaj zdaj srečno živim že 9 mesecev. Malo se učim, veliko spim in se trudim biti dobra gospodinja. Dobrodošli na obisku! :)

 Zrezek, pire krompir in zelenjavna zloženka.

+ kozarec vina

+ najboljši piškoti 

(recept: http://aspoonfulofsugarblog.com/2012/10/08/nigellas-totally-chocolate-chocolate-chip-cookies/)

# ker je deseti

# ker je mož ves dan pridno delal

# ker sem bila sama ves dan doma in imela čas. :)

Tok misli

Vsi ljubitelji koherentnih in smiselnih zapisov se rajši vrnite na obisk tega kotička kdaj drugič. Bili ste opozorjeni. ;-)

***

Sedim v kuhinji in pijem čaj, mmm. :) Še vedno diši tudi po svežem kruhu, pa čeprav sem ga spekla že dopoldne. Mimogrede, je še komu zanimivo, čez koliko različnih faz gre v enem dnevu kuhinja? Meni se zdi, kot da najina ves čas spreminja svojo podobo. No, khm, jaz jo spreminjam. Od tega, da je vsa površina sijoča in so vse brisače in krpe čiste in suhe; do tega, da je vsepovsod moka, pripomočki, da šumi napa in kipi juha, da se greje pečica in brunda pomivalni stroj; pa do tega, da posesam še zadnjo iglico usipajoče se smreke in pobrišem tla. Bolj popolno že skoraj ne more biti. No, saj zato pa to stanje ne traja dolgo in krog se zopet zavrti. Če ne kaj drugega, se s smreke poslovi še nekaj iglic.

Na najin prvi skupni božič imava v hiši tri smreke. Ja, res je, tri. Ena je umetna in dve naravni. Ena je v kuhinji (najlepša :)) in dve v dnevni sobi. Obe naravni sva pobrala na sam božič, ko smo šli na sprehod v gozd in našli dve posekani, a odvrženi smrečici. No, še dobro. Sicer bi ostali kar tam. Tako pa čudovito polepšata ambient. :)

A ste me kaj pogrešali? Aja, saj ne morete vedeti, da me zdaj nekaj minut ni bilo tukaj. Še zadnjič sem šla v peč naložiti nekaj drv. ;-) In ja, imam dobro novico za romantike! Seveda le za tiste, ki imate doma peč na drva. Sem zahtevna, a? No, takole gre: ni potrebno, da si najdeta prostor za ogenj na divji plaži ali kaj podobno drznega. Pripravita si enostavno večerjo, se usedita pred peč in glejta, kako se ogenj počasi veča in veča. Za to bo seveda potrebno vsake toliko dodati kakšno trsko ali poleno, ampak zagotavljam vam, da se je pri tem težje ustaviti kot pa nasprotno. Priporočljivo je, da ob tem kakšno pametno rečeta. Če pa nimata drugih idej, pa se magari pogovorita o temi, ki je trenutno aktualna na zakonski skupini. Kar pa je pri nas... "Kako sta preživela prvi skupni božič in novo leto?"

Takole... Jaz sem spekla potico in pripravila božično večerjo, postavila sem (afriške!) jaslice in uredila dom. On je opravil še zadnje prepotrebne opravke, šel v trgovino po vse naročeno in s podstrešja privlekel smrečico ter jo postavil. Ob 17.00 (ker se na vasi to pač počne že tako zgodaj) sva šla k sosed' in v družbi mojega tasta požegnala vsa gospodarska poslopja, sosedovo hišo in avtomobile. Pospravila sva že prvo rundo potice in si izmenjala nekaj besed. Potem sva šla še v najin dom in tudi tu pokadila, pokropila, nekaj malega zapela in molila. Potem je bila seveda na vrsti božična večerja. Te sva se tako (pre)najedla, da še danes ne moreva niti pomisliti na kislo zelje, žgance in pečenico. Ufff. Ob polnoči pa sva seveda šla k polnočnici. Wiiii. :)

Za novo leto sva ponovila sveti večer, jedla doooobro večerjo, potem pa sva se odpeljala v Lj. k prijateljema. Skupaj smo pričakali novo leto in iz njunega stanovanja opazovali številne ognjemete - razgled imata res čudovit!

Novo leto... Še nikoli se mi ni zdelo tako banalno in še nikoli ni šel mimo mene tako neopaženo, brez vtisa. Skoraj mukoma sem odpisovala na vse lepe želje, ki sem jih dobila preko SMS-ov, tako brez veze se mi je zdelo vse skupaj. Res sem bila smotana. Se opravičujem vsem pozornim voščevalcem želja, kljub vsemu se priporočam tudi za prihodnje leto. Kakorkoli, danes sem se odločila stvar ali dve. Odločila sem se, da se bom skladno s tem dejstvom, da imam v omari le dvoje kavbojke in nekajkrat toliko lepih hlač, kril in oblek, tudi oblačila. Da bom pridno študirala IN napisala magistrsko nalogo. Da bom bolj pogosto v roke vzela šivanko in nit in kaj ustvarila. Da bom odpravila tisti dve blazinici na trebuhu, za kateri ne vem, od kod sta se vzeli. Da bom prebrala večji špeh Svetega pisma. Da bom še naprej opravljala vsa dobra dela, ki sem jih že do sedaj in da se bom izboljšala vsaj za malo pri tistih stvareh, ki mi niso ljube. In da bom še naprej pisala blog. Da bom uvedla rubriko "Dober glas seže v deveto vas: xxx" in v njej pisala o stvareh, ki so mi bile zelo všeč in jih vsekakor priporočam tudi vam. In da se bom veselila vsakega novega dne, po možnosti že čim bolj zgodaj zjutraj! :)

***

Klik. Moj tok misli se je ustavil, ker se je domov vrnil moj mož, juhej! :) Pa lep pozdravček vsem!

Moj spomin

Imam precej dober spomin. Na pamet vem kar precej telefonskih številk, rojstnih datumov in naslovov - tako poštnih kot tudi e-poštnih. Če sem že bila na nekem kraju, precej verjetno vem pot do tam na pamet. Kadar se spomin z mano malce poheca pa vseeno kmalu ugotovim, da je pot nekam neznana in da je boljše, če se obrnem. Tudi doma natančno vem, kje se nahaja kakšna stvar. Ne glede na to, ali je kar nekam vržena, pospravljena ali (iz)posojena.

Ker nič ni popolno, tudi meni moj spomin včasih ponudi le meglo, po kateri mešam bolj ali manj uspešno. Da jo moji možgani razženejo, se morajo včasih pošteno potruditi. Kot na primer...

Neža mi je za poroko naredila res čudovit šal.

Vidite? :-)

Takrat je bil še maj in vreme je bilo ravno primerno, zato sem ga pogosto nosila. Ker tudi poletje ni bilo najbolj vroče, je šal v statistiki nošenja vseh mojih šalov prav zagotovo zasedel prvo mesto. Tudi septembra sem ga imela kar nekajkrat za v knjižnico. Potem se je sonce odločilo, da vsaj malo nadoknadi poletje in nas jeseni malce bolj ogreje. Šala takrat sploh potrebovala nisem. Itak. No, potem se je zgodila jesen in nekega jutra, ko sem si želela po dolgem času spet nadeti šal, ga nisem našla. Nikjer. 

Ni ga bilo niti v omari, niti na obešalniku, v nobenem izmed avtomobilov. Ni ga bilo pri mojih doma, pri atu in mami tudi ne, prav tako ne pri prijateljici. Očitno ga tudi v fitnesu nisem pozabila. Še v vse tri knjižnice, kjer sem septembra študirala, sem šla vprašat, pa ga ni bilo. Tema. Buuu. Res mi je bilo žal za šal, saj je bil konec koncev zelo osebno, unikatno poročno darilo. 

Nato pa... Neke noči reees nisem mogla spat. In seveda sem spet razmišljala o šalu. Spomnila sem se, da sem septembra s sabo ves čas nosila neko modro vrečko z napisom MERCK (še napisa se spomnim!) in da tja res še nisem pogledala. No in... in... Zjutraj sem tam našla šal. :) Srečna! :)

***

Ugotovitev št. 1: 

Še posebno tega šala ne želim nikoli več izgubiti. 

Ugotovitev št. 2: 

Želim si, da bi si tudi pomembne stvari zapomnila hitreje in takole mimo grede. 

Npr., kaj so pametnega sfilozofirali Tales, Sokrat, Kant, Rousseau, Descartes,...

Ugotovitev št. 3:

Verjetno bi šlo hitreje, če bi o tem razmišljala tako intenzivno kot o šalu.

Ali takrat, ko ne morem spati.

Ugotovitev št. 4:

Najbrž bi v tem primeru takoj zaspala.

Ugotovitev št. 5:

Gotovo bi zaradi tega bolje izkoristila čas počitka, spala dlje, bila bolj spočita in bi se čez dan lažje učila.

Ugotovitev št. 6:

Razen, če bi zaradi tega imela nočne more.

Ali se spraševala, če je šal res moj ali si to le domišljam.

Ali morda, če res obstaja, ali je le podoba, čutni predmet, pojem ali ideja.

Ugotovitev št. 7:

  Trditev "Vem, da nič ne vem" zame ne velja. Ker vsaj to vem, kje je zdaj šal. 

Hahahaha :-D

Deseti, petič

Ko sem si z obleke očistila nekaj cvetnih listov, sem se znašla pred množico ljudi in nisem imela pojma, kam naj sploh pogledam. Povsod sami nasmejani obrazi, pogled  mi je begal na vse strani in morda sem se pri vsakem obrazu ustavila za kakšno sekundo. Najin super fotograf je izkoristil trenutek zmede in naročil, naj se postavimo za skupinsko fotografijo. OK, mister! ;-)

Nato so sledile mnoge čestitke in mnoga darila. Ljudje so kar čakali v dooolgi vrsti. Marsikomu sva se smilila in marsikdo me je vprašal, če sva se namatrala. Prosim vas lepo, NIKAKOR NE! Vesela sem bila vsakega obraza, vsakega nasmeha, vsake dobre in iskrene želje. To je bil edini del dneva, ko sem lahko vsakemu gostu posebej namenila minuto ali dve. Tako malo v primerjavi s tem, kar so oni meni namenili pred tem, tisti dan in mi namenjajo še zdaj. 

Oooooooo... :-)

Majhne punčke so plesale, starejši in modrejši gostje pa so lahko uživali ob kozarčku penine in drugih majhnih dobrot. 

Tako kot vse, je tudi ta del dneva minil v hipu. Že je bil čas, da se usedemo v avto in se odpeljemo na grad Fužine, kjer smo se veselili na ohceti. 

Pločevinasto presenečenje :-)

Se beremo čez en mesec! :) [ali, optimistično rečeno, že kaj prej ;-)]

Deseti, četrtič

Danes je deseti v mesecu pravzaprav že šestič zapovrstjo, odkar sem poročena. Ampak... ker je imel nekdo vmes svoje krempeljčke kar nekaj časa, bom danes postregla z novo objavico. In kaj kmalu, upam, s še kakšno. ;-) Torej, hmm, kje sem že ostala? Aha...

Po fotografiranju sva se odpeljala na Žale, kjer so naju v cerkvi že vsi tiho pričakovali. Zunaj sem si oblekla bolero, fantje so preverili njihove kravate in z A. sva spregovorila še nekaj besed. Nato je končno prišel tisti trenutek, ko sva bila pripravljena, da po vseh hecih (fantovščina, dekliščina, šranga) stopiva pred Boga in si v navzočnosti prič ter najinih najdražjih podeliva zakrament svetega zakona.

Oglasile so se orgle in čas je bil, da se podava na pot. Bila sem že na porokah in vedno stala na prstih, da bi srečni par zagledala čim prej. Ne vem zakaj, ampak takrat sem prav pomislila, da so morda vsi navzoči ravno tako bili takrat malce živčni in v pričakovanju. No, kakorkoli - ko sva ob mogočni koračnici iz avle zavila na pot proti oltarju in sem zagledala prvega človeka in nasmeh na njegovem obrazu, je vsa živčnost čudežno izpuhtela. Nedvomno so k temu pripomogle tudi zelo lepe rožice na oltarju, ali "pogrebno cvetje", kot gerbere poimenuje moj mož. Ker se ob kropilniku nisva ustavila, sem v mislih pozdravila Jezusa in nato sva bila kar hitro na cilju. 

Občutki so bili prav posebni. Toliko ljudi, toliko sorodnikov, toliko prijateljev in prijateljic... Noro! Po eni strani sem bila čisto pri stvari, skrbno poslušala in si skušala vsako besedo vtisniti v spomin, po drugi strani pa sem bila v nekem paralelnem svetu in me je precej stvari zadelo šele naslednji dan. Prijatelji so mašo zelo lepo polepšali s petjem, berila in pridiga so nama ukradli pa kar nekaj nasmeškov in izmenjanih pomenljivih pogledov. :-)

Sledila so zelo pomembna tri vprašanja, nato pa zaobljube, izmenjava prstanov, potem pa sem prvič poljubila mojega moža. Mislim, da takrat nisem bila le v vzporednem svetu, kot sem to imenovala prej, ampak verjetno kar v sedmih nebesih. Uhh...

Najlepša pesmica. Ne, res nikoli nisva sama! :-) Prošnje, darovanje, obhajilo, zahvale, podpisovanje,... Po glavnem delu je vse ostalo kar zdrvelo mimo!  Ampak sem bila pri stvari, konkretno. Molila, prosila, se zahvaljevala. Najbrž izprosila kar precej milosti. Presenetljivo, da brez ene same solzice.

Z. je zapela še eno od mojih najljubših pesmic, potem pa sva bila čez nekaj minut že zunaj. :-)

Za smijt se!

"Za smijt se!", si rekla vsakič, ko se je zgodilo kaj smešnega ali pa si sama že nešteto-tič povedala smešno prigodo.

Mladi smo se ti zdeli skorajda vsemogočni. Ne glede na to, kakšno težavo si imel, je bil njen komentar: "Sej ste še mladi, mlad človek vse zmore!"

"Pred drugimi se ne smeta šimfat, ampak se podpirat. Kdo te bo pa branil, če ne mož? Če se zakonca dobro razumeta, je vse ostalo lahko!", mi je dala nasvet pred poroko.

"...pa gledam TV, potem pa se odločim in ga ugasnem, da zmolim. Molim za vse vas, čist za vse!"

Hvala ti. Nasvidenje v nebesih! :)

Deseti, tretjič

SeOpravičujemZaZamudico...BilaSemNaMorjuInŠeNekajNeOmembeVrednihIzgovorovImam. 

Zelo ceniva podarjen čas svatov, ki so ga tisto soboto kar precej namenili samo nama. Prav zaradi tega, ker so si vzeli praktično ves dan za poroko, urejanje, prevoz; ker so se že prej potrudili z izbiro darila in pisanjem lepih misli; ker so mnogi pomagali pri pripravi in izpeljavi dneva; molili za naju in ker imava rada njih in njihovo družbo,… jih nisva želela puščati samih, temveč preživeti čim več časa z njimi. Saj zato sva jih pa povabila! ;-)  Da bi bila lahko čim več časa s svati, sva se odločila, da fotografiranje izvedemo že pred poročno mašo. Poleg tega pa tudi ravno svež izgled ni zanemarljiv. Vse to sva razmišljala vnaprej. Zdaj, ko gledam nazaj pa vem tudi, da je bila urica, preživeta na soncu in zeleni travi, v družbi prič, sester in super truper fotografa zelo sproščujoča. Bili smo sami, brez (zelo, zelo cenjene) publike, imeli smo dovolj časa in počeli bi lahko prav karkoli. Ampak seveda nismo, ker smo se prišli fotografirat. ;) Zato pa smo vse, kar smo počeli, fotodokumentirali.

Slike, oh slike… So čudovite! Tako na ekranu, v filmčku, še najbolj pa v albumu. Vabljeni na ogled! :)

Deseti, drugič

... nadaljevanje 1. dela. 

Kmalu sem zaslišala trobljenje avtomobilov. Jeej, prišli so! Jaz seveda nisem imela druge izbire, kot da sem bila še naprej na varnem in skrita. Malce mi je pa kljub temu uspelo videti, kaj se dogaja. ;-)

Ker mi do zdaj še niti eden ni šrange podrobno opisal, se nadejam, da bo o njej poročala Marinka. Boš? J

Po tem, ko je moj dragi uspešno izvedel vse naloge, odgovoril na vsa vprašanja in ugotovil, da prva nevesta ne bo dobra zanj (ker je že poročena…), sem le prišla na vrsto jaz. Oči cela moja družina so me pospremili do vhodnih vrat, kjer je ženin še vedno na glas prepeval O jaz pa pojdem po dekle, tja daleč čez Ljubljan'co… Ko sem ga zagledala še od blizu, on pa mene sploh prvič, je bilo veselje popolno. J Do vhoda so me pospremili domači, od tam naprej pa sva šla skupaj, novim dogodivščinam naproti!

Prestopila sva prag naše domače hiše in pozdravila vse sorodnike ter sosede, kmalu za tem pa se je ulica iz gradbišča spremenila v plesišče. Po plesu in sproščenem druženju s sosedi sem dobila še šopek, nato pa pomahala v slovo domačim in sosedom in se usedla v avto, ki ga je vozil moj mož. Na poročni dan sva se vozila sama. Kljub temu, da naju je večinoma spremljala živčna tišina, glasno preračunavanje minut in skrb za aranžma, je bila vožnja zame nepozabna. Že sam občutek, da se skupaj podajava na novo pot v življenju, je bil nekaj posebnega. To so bile tudi edine minute tistega dne, ko sva bila res sama.

Skupaj s pričami, sestrami in fotografom sva se odpeljala na golf igrišče, kjer smo ovekovečili tisti čudovit dan še v  fotografski objektiv. Na poti sva prvič potrobila, ko sva želela sošolko od deklice, s katero sem izvajala DSP, odvrniti od tega, da bi cesto prečkala pri rdeči luči in pristala pod najinim avtom ali pa na čudovitem srčkastem aranžmaju. Naslednjič pa sva trobila družno z voznikom nekega tovornjaka, ki je že od daleč opazil okrašen avto, spustil šipo in v odobravanje dvignil palec. Car! Še nekaj trenutkov kasneje pa sva se vozila že s temle… ;-)

Se opravičujem vsem, ki ste nestrpno čakali na nadaljevanje. Upam, da mi bo avgusta uspelo objaviti točno desetega!

Deseti, prvič

Na ta lep poletni večer sedim na balkonu in v družbi kresničk gledam zvezdno nebo. Nasproti mene sedi moj mož - njegov obraz, tako kot mojega, osvetljuje svetloba ekrana. Razlika je v tem, da on piše diplomsko, jaz pa blogam (namesto, da bi se učila, jaojao).  Preden začnem, pošiljam vsem soblogerjem en lep pozdravček! J

Ja, en mesec je že naokoli! Takole je bilo…

Zjutraj sem se zbudila in nekaj časa nisem dojela, da je ta težko pričakovani dan naposled le prišel! Najprej sem pojedla zajtrk, nato pa odšla k frizerki. Ko mi je uredila frizuro, me je doma že čakala vizažistka. To so bile najbolj tihe ure tistega dne. Razmišljala sem… Zakaj delajo takšen pomp iz poročnega dne? Saj ni nič takšnega… Pač, lepo se bom uredila, dala nase poročno obleko in se poročila… Vsi bomo lepi, zabavali se bomo in veliko plesali. Ampak saj se imamo velikokrat lepo, s tem krogom ljudi, ki sva ga povabila, pa itak vedno uživamo. Res, prav nič posebnega ni…

Čas je pospešil svoj tempo in tišina je postala preteklost. Za stenami naše hiše je postajalo vedno bolj živahno – prišla sta Klemen in M., oči je skuhal dobro kosilo, vsak izmed nas pa je urejal še zadnje malenkosti.  

Ko sem po kosilu prišla v sobo, sem se pogledala v ogledalo in si rekla: Ja, to je TO! To je najin poročni dan! Poročila se bom! … in vse čudne jutranje misli so bile pozabljene.

Čez nekaj minut sem izgledala takole…

… in bila sem pripravljena, popolnoma.

Nadaljujem čez en mesec. ;-)

Obujanje spominov...

Pa je za nama, ta najlepši dan. Včasih še vedno ne dojemam, veliko spominov se podi sem in tja... Ampak nikoli pa niso bolj živi kot takrat, ko si ogledujem slike. ZATO:

1. Klikni sem: http://www.klemenlajevec.si/

2. Ko se odpre spletna stran, klikni na napis "za stranke"

3. Geslo: MancAtILEn

4. Uživaj! :)

Ko se tempo malo umiri, ko pospravim pod streho vse izpite, ko tudi v novem domu dam približno vse na svoje mesto in ko se spomini sestavijo  v celoto, bom pa gotovo tudi na blogu kaj zapisala. :) Komaj čakam!

Nimam (še/več) besed.

Rumena vileda!

Pretepla te bom!

Ni bed.

To je pa gud!

Češnjev paradižnik, paprika, hren, oliva, kosti. Bljak.

Plezanje po drevesu, hoja po potoku, neštetokrat zavezane oči, petje, smeh. Jaaa.

DEKLIŠČINA.

Vojno stanje. 

Pevske vaje.

Neee, zmanjkuje časa!

Nove odpovedi za ohcet.

Še veliko čakajočega dela.

Jutri imam prakso.

Nimam več volje do življenja.

VSE SE SESUVA.

Dekliščina bo na blogu še bolj natančno dokumentirana, tale kaos pa upam, da čimprej mine in spoka v pozabo!

Neskončno hvaležna...

... za 

25 ljudi, 

 25 x n nasmehov, 

nekaj pomežikov, 

25 objemov, 

25 pevskih glasov, 

6 pic, ki so v naših želodcih,

4 avte in 2 kolesi, ki so jih do mene pripeljali,

cerkev,

Cerkev,

za B.,

tri inštrumente,

za PRIJATELJE.

Oh, jaz sem res ena srečka. :)

From this moment on

Rada kopiram dobre stvari in ideje. Tudi drugim vedno rečem, naj le ponavljajo za mano, ampak samo dobre in koristne reči. Ena od ukradenih idej je tudi tale pesem... :) Danes sem jo poslušala vsaj dvajsetkrat in mislim, da se je ne bom kmalu naveličala.
Ja. Bo na poroki. Četudi jo bom do takrat poslušala še n-krat, dvomim, da bo šla pesem mimo mene brez solzic. (pa menda niti ne bom edina) Besedilo, uf... Tapravo, močno in globoko. Nuff' said.

Today you're giving your all.

You've never trusted like this before.

You heard Him knocking at your heart's door, 

He whispered your name and you answered the call.

Now tears of joy fall like rain.

They seem to wash away every fear.

You feel God's presence so very near.

Somehow you know that you're not the same.

And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.

From this moment on, from here to forever.

He will carry you safe in side His love.

He has promised you He'll never forsake you,

you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

Tomorrow questions may come.

Those same old questions, those same old doubts.

Don't let uncetainty pull you down.

Christ will complete what He has begun.

And a brand new life is waiting for you starting here, starting now.

From this moment on, from here to forever.

He will carry you safe in side His love.

He has promised you He'll never forsake you,

you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

From this moment on, from here to forever.

He will be your strenght when life's troubles come.

He will be your joy in times of sorrow.

You'll never be alone from this moment on.

This world may pass away,

but that won't separate you from His love.

From this moment on, from here to forever.

He will carry you safe in side His love.

He has promised you He'll never forsake you,

you'll never be alone from this moment on, from this moment on.

Young Continentals - From this moment on                             

 Poslušate pa lahko tukajle. :)  A ni doooobra, no? In primerna za vse priložnosti! Še 41 dni, pa bo tale brand new life, waiting for me direkt pred mano.

                      

Hektično!

Pretekle dva tedna sta bila HEKTIČNA. Praktično ni bilo trenutka, ko bi se usedla, trikrat vdihnila in pomislila: "Sej res, kaj bi pa sedaj počela?!" Bila sem na faksu, med luknjami sem delala za faks (brala sociologijo), doma vabila in naprsne šopke, vabila sorodnike in prijatelje na poroko, opravljala prakso, praznovala rojstne dneve v družini, čuvala, obiskala notarja, imela kavo ali dve s sestrično, se veliko pritoževala, premalo spala, premalokrat obiskala fitnes, kupila 4 kravate, 1 srajco, 1 obleko, 1 par čevljev in eno jakno ter pri čevljarju pomerila 1 čevelj.
Zadnje dva dneva sta bila ŠE BOLJ HEKTIČNA. Poleg vsega (odštejmo samo te nakupe, OK?) sem se intenzivno pripravljala na konzultacije iz sociologije. Ker sem 3 dni na teden v celoti na faksu, mi ne preostane drugega, kot da ostalo opravim ponoči. Pa sem šla v knjižnico, v CTK, ker je odprta do polnoči. Brala sem skoraj cel ponedeljek, v torek že 3 ure pred faksom in še 6 ur po faksu. Poleg socioloških znanj sem preko prijaznega varnostnika spoznala, da v knjižnici niso dovoljene pločevinke in da morajo pijače imeti zamašek. Za primer, da ima kdo epilepsijo in bi se vsebina pločevinke razlila po velecenjenih zapiskih. Oz. nimam pojma, kakšni so njegovi argumenti. Vem samo to, da si je dal blazno veliko opraviti z mojo PRAZNO pločevinko. Se je vsaj naša miza nasmejala. :D Ko se mi je začelo mešati od vseh Jazov, Najdazov in Onih, sem se odločila, da se odpravim domov. Nič lažjega, ane? Sploh ker bus pride že čez 3 minute, kakšna sreča! Ali pa tudi ne... Da bo prišel čez 3 minute je na tabli pisalo še nadaljnih 20minut. Nekdo je zakuril smetnjak, zato je čakanje spremljal v dimu in vonj po smeteh. Končno sem se naveličala, se usedla na drug avtobus, od Žal do doma pa šla peš. S čimer sicer res nimam težav, ampak ob taki stiski s časom me vsaka malenkost spravi v slabšo voljo.
Kljub daljšem odmoru z branjem nisem nadaljevala. Dobro, bom pač zgodaj vstala, saj je v končni fazi res vseeno, če grem kasneje spat ali če prej vstanem - noč bo v vsakem primeru prekratka.
Budilka je zazvonila ob 4.00. Saj ne da bi videla, imela sem namreč zlepljene oči. Vnetje, kako prikladno. Nekam čudno se mi je vrtelo v boleči glavi, poleg tega pa me je še zvijalo v želodcu, bolelo me je grlo... Za nikamor! Kaj sem hotla, napisala sem sms sošolki in spala naprej. Spala cel dan. Če nisem spala, sem ležala. Bi malo prebrala članek? Ni govora! Pospravila sobo? Nikakor. Jedla? Neee. Napisala nekaj vabilc? Roka ne dela. Po dolgem času malo brala? Ne hvala, me bolijo oči. Šla za nekaj časa v kopalnico in se uredila? Ne bo šlo. Sicer pa, zakaj bi se trudila, za v posteljo so moji lasje čisto dovolj bleščeči in lica roza-stresno obarvana. Skratka, sem prava bolna lepotica. Sarkazem.

Vem, da bodo tudi posledice vsega tega HEKTIČNE.  Še 50 dni do poroke, sem si govorila v petek. Še 7 tednov do poroke, sem razmišljala v soboto. Čez 7 tednov bo prvo skupno nedeljsko popoldne že za nama, sem ugotavljala v nedeljo zvečer. Danes je samo še 44 dni.

Dela je še veliko. Vest, ki je zadolžena za faks tuli kot opoldanska sirena vsako prvo soboto v mesecu. Za nadoknaditi je veliko in dela bo vsak teden le še več... Voda mi ne teče samo v grlo...

...vam pa vseeno optimistično maham iz nje in vse lepo pozdravljam. :)

Po dolgem času sem napisala nov blog. Sej res, kaj bi pa sedaj počela?! Grem spat.

Valentinovo v Rimu

Sem rekla, da bom pisala včeraj, pa se je čas za pisanje prestavljal vedno bolj na kasnejši čas. Na koncu je bila ura že enajst in sem si rekla, da je pa čisto vseeno, če prestavim še malo in napišem danes. :) Here we go.

V četrtek, 13.2. se je naša družina zbrala pri večerni molitvi. "Pa da bi bil blagoslov učinkovit!", je prosila moja mami. Še zadnjič preverim vsebino potovalke, se uredim za tri dni vnaprej in še zadnjič pregledam mail. Ob enajstih  že sediva na avtobusu in se veseliva, da bova končno spoznala še nekaj več parov, ki se poročajo približno pri istih letih kot midva. Ugotavljava, da takrat, ko sva bila nazadnje v Rimu, še nisva bila par. Po nekaj minutah vožnje voditeljica že daje prve napotke, ki nam bodo pomagali pri znajdenju v Rimu; dobimo pa še nalogo, da s srčki okrasimo naš avtobus. Da smo bili opazni že na daleč in deležni zanimivih pogledov, je najbrž jasno, ane? :)

Po tem naj bi zaspali. Nekaterim je uspelo, nama šele kasneje. Avtobus je pač avtobus in poleg tega ni eden takšnih, kot sva jih navajena iz gimnazijskih časov (beri: tisti je bil veliiiiiiko bolj udoben). V manjših intervalih se nama je nekako le uspelo za silo naspati. 

Zjutraj prispemo v Rim in se podamo na trg sv. Petra. Vsi vemo, da je tisti prostor zares mogočen, ampak moj prvi komentar je bil: "Pa je res manjše, kot v Afriki!". Če jaz, ženska brez občutka za mere to opazim, mora biti razlika res očitna. In tudi je. [levo: Rim, desno: Yamoussoukro, Slonokoščena obala. Več o tej cerkvi sem zapisala tukaj.]

Na trgu sv. Petra zavzameva najina sedeža in se sončiva. Do začetka programa se spoznava s še enim parom in umirjeno klepetamo. Trg se vedno bolj polni, s tem rastejo tudi navdušenje in pričakovanja. Ob enajstih se prične program, priprava na srečanje s papežem. Ples, petje, pričevanja,... Ne posvečava jim veliko pozornosti in se še vedno pogovarjava s parom, ki sedi poleg naju. Občudujeva nebo, ki je brez oblačka in ugibava, koliko ljudi je trenutno tukaj. Vedno bolj nestrpno pričakujemo papeža, zato stojimo na stolih in gledamo naokrog ter ugibamo, iz katere smeri se bo pripeljal.

Čez dobro uro se na trg končno pripelje papež. Dogajanje se nadaljuje s še več pričevanji, nagovorom škofa in nazadnje spregovori tudi papež. Ker sem ugotovila, da ima zapisano besedilo moj dragi, bom to kasneje še dodala. Ko se je končal ves program, pa se je papež še s papamobilom malo zapeljal po trgu in nas blagoslavljal ter nam mahal. Nepozabno! :)

Po končanem praznovanju za Valentinovo se množica napoti ven s trga sv. Petra. Glavna ulica, po kateri se pride to trga, je nabito polna. Poiščeva še nekaj za pojest, nato pa se počasi in z užitkom sprehajava po Rimu. Angelski grad, ozke uličice in črnci z njihovo robo so naju spremljali skupaj s soncem. Ko je sonce zašlo, pa sva spila še eno kavo in napisala razglednice.

Zvečer smo se z avtobusom odpeljali do hostla. V posteljo sem šla takoj, ko je bilo mogoče in spala kakšnih 11 ur. Luksuz! :)

Soboto sva preživela prav tako umirjeno, čeprav sva prehodila bistveno več kot prejšnji dan. Ta dan je najbolj obogatilo srečanje s prijateljico, ki trenutno  študira v Rimu in je nisem videla že več kot pol leta. Bila je najina turistična vodička in najboljša sogovornica. :) Skupaj smo se peljali z metrojem, se sprehodili do Španskih stopnic, si ogledali njeno univerzo Santa Croce, trg Piaza del populi, parlament, Forum romanum in kip volkulje z Romulom in Remom. V Fontano di Trevi nisva vrgla kovanca, pa kljub temu mislim, da se bova še vrnila v Rim. :) Za kosilo smo jedli dobro pico, nato pa pri Pantheonu še dober sladoled. Peš smo se odpravili do razgledne točke Pincho in se sprehodili skozi park. Prišli smo na drug del mesta, ki je veliko bolj umirjen oz. praktično neobljuden (v primerjavi s siceršnjo gnečo, ki vlada vsepovsod). Obiskali smo grob sv. Jožefmarija in don Alvara ter dan zaključili s sv. mašo v latinščini. Vsaj enkrat po gimnaziji mi je prišlo nekaj malega znanja prav! :) N. naju je pospremila nazaj do hostla. Upam, da se kmalu spet srečamo!

S cimerskim parom smo si izmenjali informacije o tem, kje vse smo bili ta dan, nato pa smo zaspali. 

V nedeljo smo vstali zgodaj zjutraj, pojedli zajtrk in se zopet utaborili na avtobusu. Ogledat smo si šli še baziliko sv. Pavla, nato pa smo šli k sv. maši v jezuitski center. Od tam smo se še zadnjič podali na trg sv. Petra in skupaj s papežem zmolili angelovo češčenje. 

Pa je prišel še čas za zadnje dejanje v Rimu - kosilo. Bilo je dobro, pa čeprav je bila porcija bolj dietna. 

Zadnje minute sva uspela najti še potrebne znamke ter poštne nabiralnike, nato pa smo se podali na dolgo pot proti domu... in zimi.

Ampak danes se čez zimo ne morem več pritoževati. :) Zunaj sije sonce in celo rekreacija z očali je mogoča. ;)

Kaj pa ti praviš, kdo sem? (Mt 16, 15)

Tako kot vsak dan (no, vsaj trudim se), sem tudi danes najprej odprla mail pošiljatelja Hozana.si, ki mi vsak dan prinaša Božjo besedo na moj e-poštni naslov. Prebrala sem že tolikokrat prebrano in slišano vsebino in skušala razmišljati o njej. "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" Hmmm.  

To ni vprašanje, ki si ga zastavljam le enkrat letno, pač pa kar vsak dan. Kdo je Bog? No, na to vprašanje ne znam odgovoriti dovolj konkretno, pravzaprav odgovora sploh ne znam ubesediti. Pa še v dobro si to štejem. Čudno? Tudi prav. Tako kot tudi ne znam razložiti, kako zelo, zaradi česa in na kakšen način imam rada nekatere ljudi. Zdi se mi, kot da bi besede pokvarile vse, da več šteje tišina. "Pričeval jo bom v tišini, ko beseda ni dovolj,..." Besede niso dovolj.

Zakaj si torej vsak dan sproti postavljam to vprašanje, pa čeprav ne znam odgovoriti nanj oz. se mi zdi skoraj nemogoče odgovoriti nanj? Zato, ker si vprašanje malce preoblikujem tako, da vključim vanj mojo perspektivo. Kdo je zame Bog? Številka ena v vsem, kar mislim, delam in govorim? Nekdo, na kogar sem pozorna le, če se mi tako zazdi? Nekdo, čigar voljo skušam uresničevati dan za dnem, pa mi to od dneva do dneva (ne)uspeva? Nekdo, ki ga želim predstaviti tudi drugim ali samo nek stric, ki ga večkrat na dan čisto tiho in vmislih pocukam za brado?

Uf, koliko vprašanj! Mislim, da imam danes kar nekaj razmišljanja pred seboj. Ne bo več v virtualni obliki na blogu, dodajam pa še današnji odlomek.

Matejev evangelij 16,13-19

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast

Mr 8,24–30; Lk 9,18–21 
¹³ Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« ¹⁴ Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« ¹⁵ Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«¹⁶ Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« ¹⁷ Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. ¹⁸ Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. ¹⁹ Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« 

***

Pri omembi Petra pa se je zgodil klik. Ne, nisem več razmišljala o apostolu in o oblasti, ki mu jo je dal Jezus ali o tem, pač pa je moja domišljija zajadrala tja nekam v Rim. Po tem, ko sem si cel teden vsak dan še enkrat ogledovala slike iz Rima in podoživljala dogodke, sem se odločila, da bi prav lahko zapisala malo bolj obširno objavo. Še posebno zato, ker ima moj spomin včasih tako velike luknje, da je kar strašljivo.

Se beremo jutri? :)

Najljubša rekreacija

Najljubša rekreacija preteklih dni (tega vikenda) sestoji iz:

• telovadbe s sončnimi očali: iz nosa na glavo, iz glave na nos (nešteto ponvitev)

• mahanja z blazinico za prstane, čim bolj intenzivno (nešteto ponovitev)
• sedenja na ograji ali prestopanja po stolih (dobro za ravnotežje ;))
• poklekovanja in priklanjanja pred tabernakljem ter grobovi svetnikov (kar nekajkrat)
• hoje po soncu, ozkih, širokih in predvsem nabito polnih ulicah
• skakanja v objem
• vrtenja jezika
• miganja z ušesi in obračanja glave
• pisanja kartic in pisem 
• fotografiranja
• presedanja iz sence na sonce
• ... 

Valentinovo in vikend sva preživela v Rimu/Vatikanu. Praznovala sva na trgu sv. Petra, nato pa se še cel vikend umirjeno sprehajala po Rimu. Sonce in 20 stopinj, lep razgled, črnci s svojimi spominki/torbicami/šali/razglednicami; cel dan s prijateljico, pogovori, pogovori, pogovori. :) Pa tudi vožnja s srčkastim avtobusom in dobra hrana. Papež ni razočaral, celo navdušil je (kot vedno) :) In moj dragi, ki mi je ves čas nagovora prevajal njegove besede je spet dokazal, da je najboljši. Tudi to, da sva bila daleč od doma, brez obveznosti in interneta, ki bi bil ves čas na voljo, je prispevalo svoje. Nekaj glavnih misli, ki nam jih je papež posredoval, pa si lahko pogledate na spodnji povezavi.

Midva sva uživala, upam, da bo takšnih priložnosti v prihodnosti še več. Še posebno za zaročence prihodnjih let. :)

Zdaj pa komaj čakam, da bom tudi v Sloveniji lahko telovadila z očali. ;)