Kaj pa ti praviš, kdo sem? (Mt 16, 15)

Tako kot vsak dan (no, vsaj trudim se), sem tudi danes najprej odprla mail pošiljatelja Hozana.si, ki mi vsak dan prinaša Božjo besedo na moj e-poštni naslov. Prebrala sem že tolikokrat prebrano in slišano vsebino in skušala razmišljati o njej. "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" Hmmm.  

To ni vprašanje, ki si ga zastavljam le enkrat letno, pač pa kar vsak dan. Kdo je Bog? No, na to vprašanje ne znam odgovoriti dovolj konkretno, pravzaprav odgovora sploh ne znam ubesediti. Pa še v dobro si to štejem. Čudno? Tudi prav. Tako kot tudi ne znam razložiti, kako zelo, zaradi česa in na kakšen način imam rada nekatere ljudi. Zdi se mi, kot da bi besede pokvarile vse, da več šteje tišina. "Pričeval jo bom v tišini, ko beseda ni dovolj,..." Besede niso dovolj.

Zakaj si torej vsak dan sproti postavljam to vprašanje, pa čeprav ne znam odgovoriti nanj oz. se mi zdi skoraj nemogoče odgovoriti nanj? Zato, ker si vprašanje malce preoblikujem tako, da vključim vanj mojo perspektivo. Kdo je zame Bog? Številka ena v vsem, kar mislim, delam in govorim? Nekdo, na kogar sem pozorna le, če se mi tako zazdi? Nekdo, čigar voljo skušam uresničevati dan za dnem, pa mi to od dneva do dneva (ne)uspeva? Nekdo, ki ga želim predstaviti tudi drugim ali samo nek stric, ki ga večkrat na dan čisto tiho in vmislih pocukam za brado?

Uf, koliko vprašanj! Mislim, da imam danes kar nekaj razmišljanja pred seboj. Ne bo več v virtualni obliki na blogu, dodajam pa še današnji odlomek.

Matejev evangelij 16,13-19

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast

Mr 8,24–30; Lk 9,18–21 
¹³ Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« ¹⁴ Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« ¹⁵ Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«¹⁶ Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« ¹⁷ Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. ¹⁸ Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. ¹⁹ Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« 

***

Pri omembi Petra pa se je zgodil klik. Ne, nisem več razmišljala o apostolu in o oblasti, ki mu jo je dal Jezus ali o tem, pač pa je moja domišljija zajadrala tja nekam v Rim. Po tem, ko sem si cel teden vsak dan še enkrat ogledovala slike iz Rima in podoživljala dogodke, sem se odločila, da bi prav lahko zapisala malo bolj obširno objavo. Še posebno zato, ker ima moj spomin včasih tako velike luknje, da je kar strašljivo.

Se beremo jutri? :)