V nedeljo sva praznovala prvo
obletnico poroke. Še zdaj komaj dojemam, da je šlo leto tako hitro naokoli.
Morda čas pospeši tudi dejstvo, da je
bilo to leto naravnost čudovito. Saj veste, da nam počitnice in vse ostale
fenomenalne zadeve minejo res hitro. No, tako nekako. Vedno, ko me kdo vpraša,
kako je biti poročen, mu povem, da zakon naravnost priporočam. J
Ker eno leto v zakonu še zdaleč
ne pomeni, da obvladaš in da zato lahko drugim na veliko svetuješ, si tega
nikakor ne bom privoščila. Če ne drugače, bi objavo čez nekaj let gotovo
izbrisala. Torej, zakaj bi se trudila in zapravljala čas? ;) Kljub temu pa
želim nekaj sporočiti:
NE SE BAT! J
Znano je, da so prva leta zakona
najtežja in najbolj zahtevna. O tem bi lahko prav vsak naredil pravo malo
predavanje. S tem ni nič narobe, saj s svarjenjem in kakšnim dobrim nasvetom iz
prve roke lahko drug drugemu precej pomagamo tako pri preventivi kot tudi pri kurativi,
ko je potrebno problem nekako začeti reševat. Mislim pa, da se veliko preveč
poudarja le te težke trenutke in s tem zastrašuje mlade pare. Mene je bilo,
iskreno povedano, kar strah.
Iz zanesljivih in prijateljskih virov
sem slišala, kako je prilagajanje skrajno težko, naporno in konfliktno. Kako je
zakon sicer lepa in dobra stvar, ampak prinaša nepojmljivo ogromno trpljenja. Kako
si gresta na živce skoraj vsak dan ali za daljša časovna obdobja. Kako si
podajata metlo toliko časa, da se razbije. Kako se, ko je dovolj hudo, nekdo z
glavo udari ob trd predmet. Nisem si predstavljala, da se res lahko ornk skregaš
zaradi tega, ker bi en rad jedel večerjo ob šestih in drugi ob sedmih. Ali, da
se metanje telefonov skozi okno res dogaja… In
tako dalje.
Videla sem lahko, kako so obremenjeni zaradi teh težav in zato
videti brez volje. Skratka, res me je bilo strah tega zgodnjega obdobja in
spraševala sem se, če bova tudi midva postala malo pošastna. Zakona sem se vendarle veselila! A prvih nekaj mesecev
sem po tihem čakala, kdaj bo počilo in kdaj se bo kalvarija začela. Kakšna
škoda! K sreči sem le ugotovila, da je strah nesmiseln. Danes lahko naštejem
367 srečnih dni v zakonu. In lahko vam povem:
... da
prilagajanje ni tako strašno in da se da vse rešiti s pogovorom na normalni
jakosti;
... da je
strašno lepo priti skupaj domov in se ne poslavljati vsak dan;
... da je zelo
lepo zaspati drug ob drugem, s križkom na čelu (in ne tistim virtualnim);
... da še tako
dolgočasen dan postane lepši, ko slišiš malenkost, kot je: »Hvala, ker mi vedno
tako lepo zložiš štumfke.«
... da imaš v
zakonu, ko si na svojem, veliko
svobode;
... da
gospodinjstvo za dva ne vsebuje opravil brez konca;
... da stroški
za dva niso tako obupni (tukaj se najbrž z mano strinjajo
tudi vsi, ki živijo v skupnem gospodinjstvu);
... da vaju čaka
veliko zabavnih trenutkov;
... da bosta
drug drugemu najboljša uteha, zdravnika, pomirjevalo in uspavalo :D
... da bosta
kljub poroki in samostojnosti v gospodinjstvu, ki prinaša več obveznosti,
normalno naprej opravljala študijske in službene dolžnosti;
... da se bosta
še naprej lahko videvala s prijatelji;
... da bosta
živo čutila zakramentalno milost (vsaj na trenutke)
-
… in tako
dalje. Kot ima vsak kovanec dve plati, ima tudi vsak grozen scenarij za
diametralno nasprotje en odličen scenarij.
Saj vem, da ima vsaka od teh
alinej svoj »če«, ki mu sledi recept za srečno življenje, tega pa
morata napisati sama. Dovolj pametovanja. ;)
Zato vam še enkrat polagam na
srce, NE SE BAT!
Za konec pa naj povem še to, da v
resnici nista samo dva. Po včerajšnjih ugotovitvah (hvala, Marinka! :D ) niti
niste samo trije. Pet vas je. ;) V tej verigi petih so trije zelo močni členi, ki vaju bodo potegnili iz brezna, če se bosta znašla v njem.
(1) Je Bog Oče, ki vaju je
ustvaril posebej drug za drugega. On že ve, kaj dela, brez dvoma. (2) Je njegov
sin, Jezus, ki je za naše grehe dal svoje življenje in nas (od)rešuje - tudi
takrat, kadar pozabimo poslušati (3) Sv. Duha in ga zato pokronamo. (4) on/a.
(5) ti. J
Zelo sem hvaležna Bogu za vse
milosti, z besedami moje sestrične pa Ga prosim, da bi na veliki pok čakala še
dolgo oz. vekomaj. Da bi problem evakuirala ven iz najinega zakona že takrat,
ko nase opozarja z majhnimi tresljaji in ne čakala ne potres najvišje stopnje.
